Ruska revolucija iz leta 1917 je tudi po stotih letih še vedno eden najpomembnejših dogodkov v svetovni zgodovini. V sodobni Rusiji jo liberalni demokrati in konservativni nacionalisti obsojajo, medtem ko jo ruski (in tuji) komunisti idealizirajo. Nekateri jo vidijo kot slepo ulico v ruski zgodovini, ki je prinesla le veliko človeškega trpljenja. Nekateri jo dojemajo kot dogodek, ki je Rusijo prelevil v velesilo, ki je zmagala v drugi svetovni vojni in se je bila sposobna postaviti po robu Zahodu med hladno vojno. Spet drugi pa sicer priznavajo tragično ceno revolucije in tiranskega režima, ki ga je ustvarila, vendar poudarjajo vpliv njen vpliv na miselnost delavskih množic, saj jim je dala upanje, da se je mogoče otresti kapitalističnega zatiranja. Zgodovinarji so desetletja razpravljali o vprašanju "neizbežnosti" te revolucije. Marksistični avtorji (zlasti Leon Trotsky in Isaac Deutscher) so trdili, da sta bili revolucija in predvsem njena radikalna (boljševistična) faza neizbežni posledici "zakona neenakega razvoja", zaradi katerega je kapitalistična periferija postala zibelka protikapitalistične revolucije. Socialdemokrati (zlasti Karl Kautsky) so jo videli kot veliko napako, ki so jo zagrešili ambiciozni oblastiželjni politiki. Med temi ekstremnimi pogledi pa sam zagovarjam trditev, da je ruska revolucija – ki ni bila neizbežna (kot nič v zgodovini ni neizbežno) – postala najverjetnejši rezultat obstoječih razmer: (1) okorelosti carističnega režima, ki jo je še poglobil neuspeh zmernih reformistov po prvi revoluciji (1905); (2) zmotne odločitve spustiti se v vojno, ko ruska država ni bila pripravljena nanjo; in (3) nepripravljenosti začasne vlade, da konča vojno. Sta bili revoluciji dve (kot so trdili ortodoksni sovjetski zgodovinarji) ali samo ena? Oktobrski prevzem oblasti je bil bolj podoben državnemu udaru kot ljudski revoluciji in se je od radikalnih faz predhodnih revolucij (jakobinske v Franciji) razlikoval samo v enem pogledu: boljševiki so porazili svoje sovražnike in ostali na oblasti več kot sedemdeset let. Posledica njihove zmage je bila vzpostavitev totalitarnega režima. Čeprav revolucija ni bila neizogibna, je bila vzpostavitev totalitarnega režima edina alternativa porazu revolucionarjev zaradi (1) moči medsebojnega sovraštva, ki se je rodilo med državljansko vojno in onemogočilo vzpostavitev celo najosnovnejših oblik demokratičnega rivalstva; in (2) izolacije sovjetske Rusije v svetovni politiki, ki je bila posledica neuspelih revolucij v Srednji Evropi (v Nemčij, Avstriji in na Madžarskem), ter propadlega poskusa izvoza revolucije "na bajonetih" (zaradi sovjetskega poraza v vojni proti Poljski leta 1920). Totalitarnemu režimu se je z njegovo vzpostavitvijo odprla pot, na kateri se je popolnoma izrodil, in sicer v obliki stalinistične "države terorja" – kombinacije patološke osebnosti voditelja tega režima (prim. Tuckerjevo psihoanalizo) ter psihologije nove oblastne elite. Zgodovina po Stalinu je pokazala, da lahko totalitarni sistem brez množičnega terorja preživi več desetletij. Druga svetovna vojna služi kot ideološko opravičilo za sovjetski režim. Soočena z neprimerno močnejšim nasprotnikom od cesarske Nemčije leta 1914 se je bila ZSSR sposobna upreti agresorju in odločilno vplivati na končni izid vojne. To dejstvo se posredno uporablja kot glavni argument za upravičenost revolucije. Delno drži, da je bil sovjetski režim kljub vsem svojim zločinom sposoben mobilizirati domoljubna čustva ljudi v obsegu, ki si ga v carističnem sistemu ni bilo mogoče predstavljati. Vendar je treba opozoriti, da je bila nacistična Nemčija s svojo rasistično politiko povsem drugačen nasprotnik kot stara nemška država. Z zmago v vojni Sovjetska zveza ni postala le ena od dveh velesil, ampak je izzvala verigo revolucionarnih prevratov v vzhodnem delu Srednje Evrope in v Aziji, od katerih je bila najpomembnejša kitajska revolucija. S tem je revolucija iz leta 1917 postala ena od najpomembnejših prelomnic v svetovni zgodovini.