Obstoj več kulturnih sfer v socialistični Jugoslaviji je bil rezultat večstoletne pripadnosti različnim državnim strukturam, ki se je pomešala s sodobnejšim panslavizmom in panjugoslavizmom poznega 19. in 20. stoletja. Menim, da je bil v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja mediteranizem apropriiran kot simbol civilizirane in moderne kulturne identitete, ki je obenem služil za prikaz multikulturnosti in odprtosti jugoslovanskega režima. Četudi novejše etnološke in antropološke študije zavračajo »Mediteran kot središčen jugoslovanski identiteti«, različni primeri iz popularne kulturne prakse iz petdesetih in šestdesetih let socialistične Jugoslavije, torej iz formativnih let socialistične Jugoslavije, ponazarjajo »skupno kulturno odkritje morja.« Kot študija primera razmaha podob jadranske obale v množičnih medijih in oblikovanja ideje o mediteranski idili bo uporabljena televizijska nadaljevanka Naše malo misto. Medijska poročila, kakor tudi arhivski dokumenti, izkazujejo vsejugoslovanski uspeh nadaljevanke, in to navkljub rabi dalmatinskega nare- čja. Še več, uspeh nadaljevanke Naše malo misto ni nujno predstavljal resnič- nosti, temveč prej »projekcije celinskega prebivalstva« o življenju na jadranski obali. Zahvaljujoč razvoju masovnega turizma na eni in razmaha ter priljubljenosti obalnih podob preko glasbe, televizije, znanih oseb in festivalov na drugi strani, je Jadran postal središčna točka jugoslovanskega imaginarija o srečnem in popolnem vsakdanu socialističnega človeka. Pričujoča študija primera služi navsezadnje kot izziv že obstoječim idejam o mediteranskosti, še zlasti v kontekstu spornih kulturnih krogov socialistične Jugoslavije, vključno z Balkanom in Srednjo Evropo.