logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Dogodki

/

Konference

Political Patriotism in the Late Habsburg Empire: The Case of Izidor Kršnjavi


Avtor(ji):Igor Vranić
Soavtor(ji):Jure Gašparič (mod.)
Leto:2017
Založnik(i):Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Ludwig Boltzmann-Institut für Historische Sozialwissenschaft, Wien, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana
Jezik(i):angleščina
Vrst(e) gradiva:video
Zbirk(e):Imperial, National, Non-National (Panel 2)
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Igor Vranić je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (3)
Ime:Book_of_abstracts.pdf
Velikost:2.32MB
Format:application/pdf
Odpri
Prenesi
Ime:Povzetki.pdf
Velikost:2.32MB
Format:application/pdf
Opis
Po spodletelem procesu unifikacije in germanizacije pod Jožefom II. so številni javni uslužbenci (politiki, učenjaki, birokrati) začeli raziskovati in se ukvarjati z različnimi kulturnimi, jezikovnimi in verskimi skupinami, ki so živele v okviru Habsburške monarhije. Zaradi vse glasnejših pozivov k politični avtonomiji in neodvisnosti je vladanje tako heterogeni družbi, kot je bila habsburška monarhija, v 19. stoletju postalo velik izziv. Eden od načinov za preseganje tovrstnih razlik je bila politika »enotnosti v različnosti« dunajskih liberalnih krogov. Ta politika je imela svoje sledilce širom monarhije, med njih pa je spadal tudi prvi poklicni umetnostni zgodovinar in kasnejši minister za verske zadeve in izobraževanje Izidor Kršnjavi (1845-1927). Zagovorniki tega stališča so habsburško monarhijo smatrali za nujen okvir, ki ljudi povezuje in vsem omogoča prosperiteto. Poglavitna ideja tovrstnega svetovnega nazora, ki so ga v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja gojili dunajski liberalni krogi, in z njimi tudi Kršnjavi, je bila, da je mogoče s pomočjo izobraževanja širokih množic prebivalstva oblikovati javno mnenje. Čeprav so nekateri intelektualci prevzeli tovrstna spoznanja, pa je bila njihova implementacija med širšim prebivalstvom neuspešna. Osrednja ideja projekta je bila blažitev ruralnega nacionalizma z izobraževanjem širokih množic. Vendar pa bile širše množice nacionalizirane prav s strani raznih javnih uslužbencev, s katerimi so bile v neposrednem in vsakodnevnem stiku. Pozitiven Kršnjavijev odnos do kralja in monarhije je bil odraz njegovega šolanja v liberalnih dunajskih krogih. Glede na to, da je bil Kršnjavi obenem zagovornik cesarstva in hrvaški nacionalist, ga je težko umestiti v binarno opozicijo, o kateri navadno govorimo kot o »izključujoče nacionalist – svetovljanski zagovornik cesarstva«. Bistvena ideja v ozadju tako zapletene identitete je bila, da je vloga habsburške monarhije in njene elite razvoj politične identitete brez nacionalnih karakteristik. Taka identiteta bi ljudem omogočala identifikacijo z nadnacionalnim imperijem, a obenem tudi z lastno, lokalno skupnostjo.
Metapodatki (13)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/37966
    • naslov
      • Political Patriotism in the Late Habsburg Empire: The Case of Izidor Kršnjavi
      • Politični patriotizem poznega habsburškega cesarstva – primer Izidorja Kršnjavija
    • ustvarjalec
      • Igor Vranić
    • soavtor
      • Jure Gašparič (mod.)
    • predmet
      • patriotizem
      • habsburško cesarstvo
      • patriotism
      • Habsburg empire
    • opis
      • After the failed process of unification and Germanization under Joseph II, numerous public workers (politicians, scholars, bureaucrats) started to research and deal with various cultural, linguistic and religious groups living inside the Habsburg Monarchy. In the nineteenth century, governing a society as heterogeneous as the Habsburg Monarchy became more challenging due to the raising calls and actions for political autonomy or independence. One of the means to overcome such differences was the politics of “unity in diversity” from Viennese liberal circles, which also found many followers throughout the Monarchy, including first professional art historian in Croatia and later Minister of Religious Affairs and Education Izidor Kršnjavi (1845-1927). According to such opinion, the Habsburg Monarchy was seen as the necessary frame, binding people together and allowing everyone to prosper. The main idea behind such a worldview of the liberal Viennese circles of the 1850s and 1860s, including Kršnjavi, was that it was possible to shape public opinion through the education of the wider masses. Although these teachings were adopted by some of the intellectuals, their implementation among the population failed. The main idea behind such project was to amortize rural nationalism by education of the wider masses. Instead, the wider masses were nationalized by various public workers with whom they had direct everyday contact. Having been educated in the liberal circles in Vienna, Kršnjavi’s positive stances towards the King and the Monarchy were likely formed as a result. Since Kršnjavi was both monarchist/imperialist and inclusive Croatian nationalist, he cannot be situated in the binary opposition usually referred to as “exclusive nationalist-cosmopolitan imperialist.” The main idea behind such complex identity was that the role of the Habsburg Monarchy and their elite is to develop political identity without national characteristics. Such identity would enable people to identify with the supranational empire, as well as with their local community.
      • Po spodletelem procesu unifikacije in germanizacije pod Jožefom II. so številni javni uslužbenci (politiki, učenjaki, birokrati) začeli raziskovati in se ukvarjati z različnimi kulturnimi, jezikovnimi in verskimi skupinami, ki so živele v okviru Habsburške monarhije. Zaradi vse glasnejših pozivov k politični avtonomiji in neodvisnosti je vladanje tako heterogeni družbi, kot je bila habsburška monarhija, v 19. stoletju postalo velik izziv. Eden od načinov za preseganje tovrstnih razlik je bila politika »enotnosti v različnosti« dunajskih liberalnih krogov. Ta politika je imela svoje sledilce širom monarhije, med njih pa je spadal tudi prvi poklicni umetnostni zgodovinar in kasnejši minister za verske zadeve in izobraževanje Izidor Kršnjavi (1845-1927). Zagovorniki tega stališča so habsburško monarhijo smatrali za nujen okvir, ki ljudi povezuje in vsem omogoča prosperiteto. Poglavitna ideja tovrstnega svetovnega nazora, ki so ga v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja gojili dunajski liberalni krogi, in z njimi tudi Kršnjavi, je bila, da je mogoče s pomočjo izobraževanja širokih množic prebivalstva oblikovati javno mnenje. Čeprav so nekateri intelektualci prevzeli tovrstna spoznanja, pa je bila njihova implementacija med širšim prebivalstvom neuspešna. Osrednja ideja projekta je bila blažitev ruralnega nacionalizma z izobraževanjem širokih množic. Vendar pa bile širše množice nacionalizirane prav s strani raznih javnih uslužbencev, s katerimi so bile v neposrednem in vsakodnevnem stiku. Pozitiven Kršnjavijev odnos do kralja in monarhije je bil odraz njegovega šolanja v liberalnih dunajskih krogih. Glede na to, da je bil Kršnjavi obenem zagovornik cesarstva in hrvaški nacionalist, ga je težko umestiti v binarno opozicijo, o kateri navadno govorimo kot o »izključujoče nacionalist – svetovljanski zagovornik cesarstva«. Bistvena ideja v ozadju tako zapletene identitete je bila, da je vloga habsburške monarhije in njene elite razvoj politične identitete brez nacionalnih karakteristik. Taka identiteta bi ljudem omogočala identifikacijo z nadnacionalnim imperijem, a obenem tudi z lastno, lokalno skupnostjo.
    • založnik
      • Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
      • Inštitut za novejšo zgodovino
      • Ludwig Boltzmann-Institut für Historische Sozialwissenschaft
      • Muzej novejše zgodovine Slovenije
    • zbirka
      • Imperial, National, Non-National (Panel 2)
    • datum
      • 2017
      • 20. 04. 2017
    • tip
      • video
    • jezik
      • Angleščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd