Prispevek je posvečen razpravi o vplivu dediščine preteklih upravnih meja in subjektov v Istri in na Reki na vzpostavljanje in zgodovinsko upravičevanje novih političnih enot, na primer občin in pokrajin, v 19. in 20. stoletju. Predvsem analizira, kako so sodobne upravne enote in subjekti predstavljeni v toponimih, simbolih in političnih diskurzih na Reki in širše na celotnem zgornjem Jadranu. Od 19. stoletja so politične oblasti in izobraženci upravičevali in legitimirali obstoj sodobnih političnih subjektov z geografskimi in zgodovinskimi analizami ter razlagami. Oblikovanje ali potrjevanje upravnih enot so spremljale jezikovne in vizualne predstavitve, ki so poudarjale ali zanikale pomen geomorfoloških referenčnih točk in zgodovinske dediščine. Tako kot pokrajine tudi mesta in občine niso fiksni subjekti, njihove meje in razmejitve, ki so včasih zgolj administrativne narave, pa vplivajo na njihov politični in kulturni razvoj. Ta prispevek obravnava vprašanje razmejevanja in poimenovanja celotnega območja zgornjega oziroma severovzhodnega Jadrana, ki je imelo v preteklosti različna imena in je bilo z upravnimi in državnimi mejami razdeljeno na različne enote. Prispevek se osredotoča zlasti na Reko in na povezavo tega mesta z njegovimi občinskimi in pokrajinskimi volilnimi enotami, od liburnijskega Lovrana, Opatije, Zameta in Kastava ter regij Gorskega Kotarja, do Suška, Kraljevice in Crikvenice, pa tudi Materije in Podgrada. Kako so te spremembe vplivale na politične in kulturne razsežnosti ter spoznavne zemljevide lokalnega prebivalstva? Kako je Reka predstavljena v današnjih in preteklih zgodovinskih opisih? Kakšno vlogo je imela fizična ločitev reke Riječine? V prispevku obravnavam tudi vprašanje, kako so bili Reka in okoliška območja predstavljeni s toponimi, grbi, zastavami in drugimi simboli ter kako je nanje vplivala povezava zgodovinske dediščine ter politične in kulturne stvarnosti.