Pričujoče diplomsko delo podaja družbeno zgodovino mesta Krško med letoma 1850 in v luči analize rojstnih, poročnih in mrliških matičnih knjig. Razčlenjena analiza krstov otrok vpisanih v rojstne matične knjige omogoča vpogled v socialni, narodni, poklicni, demografski in gospodarski položaj mestnega prebivalstva v omenjenem obdobju. V vlogi vpisovalcev v matične knjige mesta Krško praviloma najdemo mestnega vikarja, po letu 4, ko je bil krški vikariat povzdignjen v župnijo, pa župnijskega upravitelja oz. župnika. Najprej so le izjemoma, po letu pa vse pogosteje, zakramente podeljevali patri kapucini. Število vpisov v matrike s strani kapucinov se je povečevalo z daljšanjem prehodnega obdobja med odhodom enega in prihodom drugega vikarja oz. župnika v Krško. V matičnih knjigah mesta Krško se med vpisi v nemškem jeziku in pisavi gotici od leta 1865 naprej pojavljajo posamezni primeri priimkov vpisani v slovenščini in prehodni obliki pisave med gotico in gajico, od vključno leta 1900 pa so vsi vpisi v slovenskem jeziku in gajici. To se je zgodilo kasneje, kot je bilo običajno po župnijah ljubljanske in lavantinske škofije, kjer je do spremembe jezika in pisave matičnih knjig v prid slovenščini in gajici prišlo že v drugi polovici 19. stoletja. V Krškem se je v obdobju 1850–1918 rodilo 1.412 otrok, od tega 1 % več deklic kot dečkov, kar je v nasprotju z župnijami, ki smo jih vzeli za primerjavo (Ig, Trnovo, Preloka in Celje), kjer je na svet prišlo malo več dečkov kot deklic. Povečano število rojstev je moč zaslediti v jesenskem in zimskem času, z izjemo decembra, njihovo zmanjšamo število pa spomladi in poleti, z izjemo avgusta. Ti podatki sovpadajo s trendi naraščanja in upadanja števila rojstev po župnijah, ki smo jih vzeli za primerjavo s Krškim. Enake ugotovitve veljajo za spočetja otrok, vendar v drugem časovnem obdobju, saj je porastu spočetij značilen za prvo polovico leta, z izjemo aprila, upad pa za drugo polovico, z izjemo v novembru. Posebnost Krškega v primerjavi z omenjenimi župnijami je, da je v obdobju 1880– število rojstev upadalo. Ta pojav je bil odraz krize mestnega gospodarstva, ki je bila pogojena z odsotnostjo neposredne železniške povezave, preusmeritvijo prometa in trgovine na sosednji štajerski Videm, propadom splavarstva in od njega odvisnih obrti ter odsotnostjo industrijskih obratov, izgradnjo katerih je oviralo pomanjkanje prostora med Trško goro in Savo. Zaradi navedenih vzrokov Krško ni bilo cilj velikega priseljevanja, število rojstev pa je posledično začelo upadati. Ugotovitev, da je Krško v zadnjih desetletjih . stoletja v gospodarskem pogledu nazadovalo, temelji na poklicni analizi očetov, ki je razodela, da je imelo mestno prebivalstvo predvsem uradniški in obrtniški, precej manj pa trgovski in kmečki značaj. Na to, da je Krško v drugi polovici . stoletja naprej prizadelo postopno obubožanje, kaže rast števila pripadnikov kmečkega in podkmečkega sloja znotraj mestnega prebivalstva, zmanjšano število obrtnikov in pojav posameznih novih obrtniških poklicev pa pričuje, da je v zadnjih dveh obravnavanih obdobjih analize splošen gospodarski razvoj na osnovi industrializacije zajel Krško le v manjšem obsegu in šele v začetku 2 . stoletja. Izkazalo se je, da je razvoj mesta temeljil predvsem na delovanju številnih državnih inštitucij ter rasti števila in raznovrstnosti z njimi povezanih poklicev. Analiza krstnih matičnih knjig je razkrila, da je v sredini . stoletja bila večina otrok še krščenih na dan rojstva ali prvi dan po njem, v zadnjem obdobju naše analize pa je bila že več kot polovica otrok krščena od sedmega dneva rojstva naprej. S poklicno analizo staršev, ki so svoje otroke nesli h krstu po prvem dnevu rojstva, smo ugotovili, da so bili nosilci spreminjanja krstnih navad bolj premožni in izobraženi meščani. Iz desetletja v desetletje se je ta skupina povečala in postopoma zajela tudi preostali del mestnega prebivalstva.V obdobju naše analize so imena prejeli vsi otroci, z izjemo mrtvorojenih in krščenih v sili. Pri poimenovanju se je oblikoval nabor moških in ženskih imen, ki je bil pri dečkih malo večji kot pri deklicah. Pri dečkih sta bili najbolj priljubljeni imeni Jožef in Franc, pri deklicah pa Marija, medtem ko se je seznam pogostejših imen iz desetletja v desetletje spreminjal. Tri četrtine otrok je prejelo eno ime, malo manj kot četrtina dve imeni, 5 % otrok je prejelo tri imena in manj kot 1 % več kot tri imena. Primerjava z zgoraj omenjenimi župnijami razodeva, da je bilo poimenovanje z več imeni pogostejše v mestnem okolju kot pa na podeželju. Poimenovanje z več kot enim imenom se je izkazalo za bolj priljubljeno pri deklicah. Gledano v celoti je eno ime prejelo več kot polovica otrok očetov iz vseh poklicnih razredov, z izjemo zadnjega obravnavanega obdobja, ko je to storila le še večina očetov, ki so se preživljali z delom na zemlji ali pa v gozdu. Otroke so z dvema imenoma v največjem številu poimenovali posestniki in zaposleni v državnih inštitucijah. Starši so za krstne botre naprošali sorodnike in prijatelje ali pa le-te izbirali glede na poklicno sorodnost in pri tem težili, da bi krstni botri bili vsaj statusno enaki, če že ne bolje situiran od družine krščenca. Starši so najprej izbirali po dva krstna botra, ki sta bila ali zakonski ali pa poljubno izbran par, od 90. let 19. stoletja naprej pa samo enega botra, kar je postalo ob koncu analize prevladujoča izbira. Nekateri krstni botri so bili bolj priljubljeni in tako za to vlogo velikokrat naprošeni. Toda nabor botrov z več krščenci se je iz desetletja v desetletje krčil, povečeval pa nabor botrov, ki so imeli malo ali pa samo enega krščenca. Na podlagi podpisov krstnih botrov v originalni rojstni matični knjigi se je izkazalo, da je bilo v letih 1850–1867 pismenih tri četrtine krstnih botrov. Posebne obravnave so bile deležne tri skupine otrok: mrtvorojeni, krščeni v sili in dvojčki. Na smrt otrok iz prvih dveh skupin niso vplivali ne poklicni, družbeni in finančni status družine, kot tudi ne bivanjske razmere, ampak naključna tragedija. Večina dvojčkov je prejela samo eno ime. Pri dvojčkih in krščenih v sili po letu 1910 prvič zasledimo primere krstov opravljenih po prvem dnevu rojstva, torej v času, ko je odlašanje krsta otrok že postalo splošno uveljavljeno. Nezakonski otroci so bili pri vpisih v rojstne matične knjige obravnavani na enak način kot zakonski otroci. V zakonskem stanu se je v celotnem obdobju naše analize rodilo 90 % v nezakonskem pa 10 % otrok, kar uvršča Krško med mesta z relativno majhnim deležem nezakonsko rojenih otrok. Vsi nezakonski otroci so bili, z izjemo enega, poimenovani z enim imenom. Kot pri zakonskih otrocih je bilo tudi pri njih značilno naraščajočega števila dni med rojstvom in krstom. Pri izbiri krstnih botrov posebnost predstavljajo le primeri poljubno izbranih parov botrov, ki z premoženjskega in statusnega vidika niso sodili na vrh družbene lestvice. Približno dve tretjini mater nezakonskih otrok je imelo lasten poklic oz. stan, malo manj kot ena tretjina pa jih je bila opisana z očetovim poklicem, za preostale poklic ostaja neznan. Pregled rojstnih matičnih knjig je razkril nekaj izjemnih primerov: spremembo veroizpovedi iz evangeličanske v katoliško ter spremembo osebnega imena in dveh priimkov. Več je bilo primerov naknadnega priznanja očetovstva, ki so v večini sledili sklenitvi zakona med materjo in očetom otroka.