Barbara Wiesinger v razpravi govori o vlogi ženske v jugoslovanskem narodnoosvobodilnem boju. V nemškem jezikovnem prostoru je bil antifašistični odpor žensk "odkrit" šele v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, in to predvsem po feministično naravnanih raziskovalkah. To je bil tudi čas, v katerem se je vedno bolj uveljavila metoda biografskega intervjuja (lebensgeschichtliches Interview). Posneta in objavljena je bila vrsta pogovorov z bolj znanimi odpornicami. Tudi v socialistični Jugoslaviji so bile, kot povzema Wiesingerjeva, pretežno napisane kratke biografije, ki naj bi ženske stilizirale kot narodne heroinje. V začetku devetdesetih let pa je prišlo v (nemškojezikovni) vojaški in vojnozgodovinski znanosti do menjave paradigem: predmet raziskovalnega zanimanja so vedno bolj postali socialni in kulturni vzroki, oblike in posledice vojn. Ta prelomnica je Wiesingerjevi nudila priložnost, da je obrnila svoj pogled na vlogo žensk v oboroženem odporniškem boju. Onstran heroizirajočih prikazov tako stopijo v ospredje banalnosti vojnega vsakdana žensk ter iskanje in analiza spominov nanje. Objavljena knjiga temelji na skrajšani in predelani disertaciji Wiesingerjeve na salzburški univerzi iz leta 2005, ki je bila nagrajena z Herbert-Steinerjevo nagrado.