LETEČI ČLOVEK, Stanko Bloudek (1890 – 1959)

THE FLYING MAN, Stanko Bloudek (1890 – 1959)

Avtor(ji): Sitar, Sandi
Jezik: slovenski
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2011
Založnik(i): Tehniški muzej Slovenije, Bistra pri Vrhniki
Soavtor(ji): Boris Brovinsky, Iztok Durjava, Sonja Ifko, Jelko Gros, Tomaž Verdnik, Irena Marušič (vodja projekta), Gregor Marolt


  • Podroben opis
    V letu 2009 smo obeležili 50-letnico smrti Stanka Bloudka, letalskega pionirja, konstruktorja, izumitelja, vsestranskega športnika in graditelja. Bloudek je vizijo o letečem človeku združeval z vrhunskimi športnimi, tehničnimi in izumiteljskimi sposobnostmi, sprva pri konstruiranju letal in kasneje razvoju ter konstruiranju smučarskih skakalnic in letalnic doma in v tujini. V Tehniškem muzeju Slovenije smo se odločili, da njegovemu življenju in delu posvetimo razstavo z naslovom Leteči človek, Stanko Bloudek (1890-1959). Projekt smo pripravili v sodelovanju z različnimi institucijami in strokovnjaki za posamezna področja, ki so osvetlili vsa področja Bloudkovega delovanja (šport, letalstvo, skakalnice, arhitektura, konstruiranje. Ob razstavi je izšel tudi katalog z naslovom Leteči človek. Stanko Bloudek (1890 -1959). 

    Razstava Tehniškega muzeja Slovenije z naslovom LETEČI ČLOVEK, Stanko Bloudek (1890-1959) je bila na ogled v Bistri od 23.4. do 29.11.2009. Od 3.12. do 31.1.2010 je gostovala v Bloudkovem rojstnem kraju v Mestnem muzeju Idrija. Od 12.3. do 29.8.2010 je na ogled v enotah Gornjesavskega muzeja Jesenice v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori ter Kajžnkovi hiši v Ratečah.

    Stanko Bloudek se je rodil 11. februarja 1890 v Idriji slovenski materi in češkemu očetu, ki je v mestu delal kot rudarski inženir. Po maturi, leta 1908, se je Bloudek odpravil v Prago, kjer je bil najprej vpisan na likovni akademiji, vendar je že po letu dni spoznal, da je tehnika njegova strast in se prepisal na nemško tehniško visoko šolo. Čeprav formalno ni diplomiral, so mu kasneje zaradi sposobnosti in uspehov priznavali inženirski naziv. Letala so Bloudka navduševala že v dijaških letih, ko se je začel ukvarjati z modelarstvom, preučeval je ptičji let in celo seciral golobe. Ko je pridobil več fizikalnih in tehničnih znanj, so njegovi modeli uspešno poleteli. V Pragi je skupaj s prijatelji najprej izdelal brezmotorno, nato pa skonstruiral enokrilno motorno letalo Racek (Galeb). Leta 1911 je sledilo dvokrilno letalo z imenom Libela (Kačji pastir). Od jeseni 1911 do jeseni 1913 je Bloudek služboval v Trutnovu na Češkem, za Mariborčanom Welsom in modelarjem Podgornikom je Bloudek dobil službo kot tretji letalski strokovnjak iz Slovenije. Njegovo glavno delo je bila predelava tedaj že slovitega enosedežnega motornega letala Taube v večsedežno letalo, izpeljanko Schwalbe. V tem času se je začel zanimati za šport, ki se je iz domene premožnejših družbenih slojev začel spreminjati v množično gibanje. V okolici Trutnova je začel resneje smučati. Pozimi leta 1912 je izvedel eksperiment, za katerega je improviziral majhno skakalnico.

    Neposredno pred prvo svetovno vojno in med njo je Bloudek štirikrat menjal kraje in podjetja svojega delovanja. Najprej je deloval v Nemčiji, pri Deutsche Flugzeugwerke (DFW) v Lindenthalu pri Leipzigu, nato pri Thoene & Fiala na Dunaju, pa v Oesterreichische Flugzeugfabrik (Oeffag) v Dunajskem Novem mestu in naposled v Ungarische Flugzeugwerke (Ufag) v Budimpešti. Omenja se tudi njegov obisk tovarne Albatros Werke v Berlinu, kamor so ga najverjetneje poslali na izpopolnjevanje, saj so bili albatrosi najbolj znana nemška letala iz prve svetovne vojne.
    Od leta 1918 pa do smrti je živel v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je sodeloval z ljubljanskim aeroklubom pri izgradnji enokrilnega motornega letala Sraka (1923-1925) in kasneje dvosedežnega letala Bloudek XV, ki se ga je prijelo ime Lojze (1928/29). Ko se je leta 1934 pilot letala smrtno ponesrečil, se je Bloudek dokončno odpovedal nadaljnji gradnji letal. Intenzivneje se je začel ukvarjati s konstruiranjem helikopterja, ki ga je načrtoval že leta 1917, in razvojem varnega letenja s to napravo. Dlje od poskusov z modeli na tem področju pa ni prišel.

    V letih po prvi svetovni vojni se je Bloudek ukvarjal tudi s praktičnim izumiteljstvom (patentiral je npr. plombo za vagone). Imel je svoje podjetje, s katerim se je leta 1933 pridružil delniški družbi Automontaža, kjer je bil solastnik podjetja in konstruktor. V Automontaži so leta 1934 izdelali tudi prvi slovenski osebni avtomobil Triglav z Bloudkovo karoserijo in motorjem DKW.

    Bloudek pa ni bil zgolj konstruktor in izumitelj, temveč tudi vsestranski športnik, ki se je s številnimi športi ukvarjal tekmovalno in ljubiteljsko. Sicer pa je bil Bloudek vsestranski športnik ne samo po številu panog, v katerih je deloval, temveč tudi po načinu delovanja: od lastne aktivnosti v tekmovalnem in pozneje rekreativnem športu, do uvajanja novih panog, od organizacijskega in trenerskega dela, do načrtovanja športnih igrišč in pripomočkov. Sodeloval je pri ustanovitvi nogometnega kluba Hermes (1909) in leta 1912 je postal član S.K. Ilirija. Največ prizadevanj je vložil v napredek lahkoatletske, plavalne in drsalne sekcije s hokejem, pojavljal pa se je tudi na teniških igriščih in namiznem tenisu.
    Bil je slovenski prvak v metanju diska (1920), zmagal je v svoji kategoriji na avtomobilski dirki na Ljubelj (1926), in bil je večkratni prvak Jugoslavije v umetnostnem drsanju (1926, 1927, in 1929- leta 1928 tekmovanja ni bilo). V Ljubljani je zgradil sodobno nogometno igrišče, igrišča za tenis, ki so jih pozimi spreminjali v drsališča, svetlobni park za nočne tekme, ki ga je patentiral, olimpijski bazen, zimski bazen in 10 m visok skakalni stolp v športnem kopališču Ilirija, in atletsko stezo. Javnost pa ga najbrž najbolje pozna kot konstruktorja smučarske letalnice v Planici, manj znano pa je dejstvo, da je bil graditelj vrste manjših skakalnic v drugih slovenskih krajih (izdelal je načrte za približno 100 smučarskih skakalnic), pri največjih, tudi v tujini (zlasti v Oberstdorfu in Kulmu), pa je sodeloval z nasveti. Po drugi svetovni vojni je bil je predsednik Fizkulturnega odbora Slovenije in vodja Projektivnega biroja športne zveze Slovenije. Med leti 1947 in 1951 je bil predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja in leta 1948 je postal član Mednarodnega olimpijskega komiteja - do danes edini Slovenec, ki je opravljal to funkcijo. Istega leta (1948) je bil v Planici postavljen nov svteovni rekord, Švicar Fritz Tschannen je skočil 120m.
    Umrl je v Ljubljani 26. novembra 1959, med pisanjem pisma v zvezi z načrtovano gradnjo smučarskih skakalnic po Jugoslaviji. Po njem se imenuje najvišja nagrada za šport Republike Slovenije, ki jo zaslužnim športnikom podeljujejo od leta 1965.

    LETEČI ČLOVEK
    Stanko Bloudek (1959-2009)

    Avtor: dr. Sandi Sitar
    Soavtorji razstave: mag. Boris Brovinsky, dr. Iztok Durjava, dr. Sonja Ifko, Jelko
    Gros in Tomaž Verdnik
    Vodja projekta: Irena Marušič
    Oblikovanje in postavitev: Miha Turšič
    Prevod in lektura: Melita Silič
    Multimedijska prezentacija: Avdiovizualni sistemi Lambda s.p.

    Projekt Leteči človek so omogočili:
    Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

    Arhiv Republike Slovenije
    Avstrijski kulturni forum v Ljubljani
    Candy Hoover d.o.o.
    Center šolskih in obšolskih dejavnosti
    Glasbena šola Vrhnika
    Gornjesavski muzej Jesenice
    Janez let d.o.o.
    Mestni muzej Idrija
    Muzej novejše zgodovine Slovenije
    Muzej športa
    Pivovarna Rambousek, Češka
    Primož Iskra
    Radiotelevizija Slovenije
    Slovenska kinoteka
    Slovenski etnografski muzej
    Veleposlaništvo Zvezne Republike Nemčije
    Veleposlaništvo Republike Češke v Sloveniji
    Zavod Bunker
    Zgodovinski arhiv Ljubljana
    Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Idrija

  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/1159
    • dcterms:title
      • LETEČI ČLOVEK, Stanko Bloudek (1890 – 1959)
      • THE FLYING MAN, Stanko Bloudek (1890 – 1959)
    • dcterms:creator
      • Sandi Sitar
    • dcterms:subject
      • Stanko Bloudek
      • izumitelj
      • letalski pionir
    • dcterms:abstract
      • In 2009, we celebrated the 50th anniversary of death of Stanko Bloudek. To honour his life and work, the Technical Museum of Slovenia prepared an exhibition, created with the co-operation of various institutions and experts.

        Stanko Bloudek, universal athlete, inventor, pioneer aeroplane designer and the first constructor of ski-jumps and ski-flying hills, was born on 11th December 1890, in Idrija, Slovenia. After his graduation in 1908, he went to Prague and was enrolled at the Academy of Fine Arts for the academic year of 1908-9. Unfortunately, very few of his works are preserved from this period, as he studied painting for less than a year. He then moved to the German Technical High School, Prague. Bloudek's decision to study mechanical engineering can undoubtedly be attributed to his interest in aviation. He was a huge fan of aeroplanes from his early student years. Bloudek started building models, studied bird flight and even dissected pigeons, to learn more about flight. Once he had acquired more physical and technical experience, his models made several successful flights in 1906, when he was 16 years old; this was the year that also saw the first powered aircraft in Europe. Additional stimuli in Bohemia, finally encouraged the painting student to go for engineering and this also led him to a decision in 1909, to build with a friend, a flying model large enough to grasp during takeoff and fly with, for a short time.

        After the success of this unpowered aircraft, Bloudek made a model of a powered monoplane, Demoiselle, in early 1910. The original was constructed by the Brazilian-French aviation pioneer, Alberto Santos-Dumont. At the time, this was the smallest heavier-than-air craft in existence, and was only suitable for lighter pilots of small stature. Just such a man was the Czech racer Jan Čermák, who was immediately enthusiastic about the Santos-Dumont aircraft and later the Bloudek model, to the extent that he ordered the construction of actual sized version. Bloudek didn't hesitate for a moment and without having any prior experience in this field, took on the job. He connected with right people, Čermák arranging the supply of the engine, and the aeroplane was finished in no time, proving itself airworthy in test flights.

        Bloudek designed his second powered plane, to Čermák's order, in the winter academic holidays of 1910/11, which he spent in Idrija. He made blueprints for a small biplane, which proved to be the most successful design from any Slovene aircraft constructor, until 1914. At the Blaha plant in Vienna, Bloudek's biplane Libela (Dragonfly) went into construction even before the detailed blueprints were drawn.

        Between the autumn of 1911 and 1913, Bloudek was employed in Trutnov, (Trautenau) Bohemia by the Etrich family. The father and son had decided to invest some of the revenue from their textile manufacturing into the aircraft industry. Bloudek was the third such expert from Slovenia who worked for Etrich family (after Franz Wels from Maribor and the model aeroplane builder, Pavel Podgornik, alias Paul Hermuth). Bloudek's main task was to remodel the famous single-seat monoplane Taube (Dove) – a plane distinguished by its speed – into a several-seat Schwalbe (Swallow) model, to become the first fully closed aerodynamic three-passenger cabin plane, with a military version as well.

        During his service in Trutnov, Bloudek travelled frequently between Vienna, Prague and Ljubljana, upgrading his expertise and expanding the circle of his acquaintances. Back in his early student years, he associated with student groups in Ljubljana that were huge football fans. Bloudek was also attracted to many other sports that he was to later competitively or recreationally engage in or assist with the organisation of.

        During his employment with the Etrich family, Bloudek at first loved the opportunity for varied and creative work. However, he gradually became dissatisfied, because the German-Czech factory owners, in compliance with his employment contract, claimed the rights over his all technical innovations and solutions.

        Just before and during WWI, Bloudek changed places and companies of his employment four times. He was first employed in Germany at Deutsche Flugzeugwerke (DFW) in Lindenthal near Leipzig, followed by Thoene & Fiala in Vienna, Oesterreichische Flugzeugfabrik (Oeffag) in Wiener Neustadt and finally Ungarische Flugzeugwerke (Ufag) in Budapest.
        There is also mention of him visiting the Berlin-based Albatros Werke plant where he was most likely sent for further training. The Albatros were one of the most renowned German airplanes from the war. There is only basic information on Bloudek's work from the war period and practically nothing about his private life. The war probably took its toll on Bloudek – the same as on other people – and he postponed his personal plans until after the war. Whilst awaiting the outcome of the aircraft workshop project, Bloudek was employed in a car repair workshop in Ljubljana. The major portion of the vehicle fleet and the associated workshops were also remnants of the former Austrian-Hungarian armed forces. He retained this job until 1921, whilst looking for an opportunity for more creative work.
        In 1920, with Czech partners, he founded the Bloudek-Chladek-Lopac Company to supply the Zagorje coalmine with timber. Due fraud by one of the partners, the company went bankrupt in 1924.
        Bloudek was responsible for technical services within the company and his ambitious plans included the construction of cable railways and other original equipment for timber handling.
        He also turned his inventive mind to other fields. He invented and patented a special lock for the protection of freight wagons against theft. This invention earned him quite a substantial income that Bloudek invested in his own workshop, which soon turned into a small factory for the production of metal products (hair combs and buttons, hooks for the installation of telephone and telegraph wires etc.) intended to ease the post-war shortages. Bloudek was also engaged in the invention of a device to prevent a person from sliding backwards when walking with skis uphill, as well as attempting to invent a method to reduce the thrust produced by trains on the joints of railway tracks. By 1923, when living conditions had slightly improved and the demand for his products decreased, he focussed his attentions more towards the motor industry.

        Between 1923-25, Bloudek designed an aeroplane that would combine the characteristics of both gliders and powered aircraft. It was a single-seat monoplane called Sraka (Magpie).

        In 1928-29, Bloudek designed the Bloudek XV; a two-seater low wing sports plane, called Lojze that he hoped would successfully participate in air competitions. After its inauguration in August 1930, the aircraft, fitted with a 59 kW (80 HP) engine, reached a speed of 200 km/h.

        In 1934, the pilot Janko Colnar competed with the plane in Zagreb. Whilst performing a corkscrew turn, he fell into a spin, and due to a lack of height, he couldn't recover from this and was killed. The accident hurt Bloudek badly and he ceased constructing planes, although he continued to make sketches of various ideas, in particular helicopters, and conducted experiments with models.

        A universal sports pioneer

        Bloudek was interested in aircraft primarily in terms of the technology involved, rather than in actually piloting them. In 1909 or 1910 he only flew in his small glider or occasionally with his first powered airplane, Racek (Seagull), during 1910. Later on, he is only mentioned as an aircraft designer and constructor, not as an aviator. However, Bloudek truly was a universal athlete – not only because of the number of disciplines he was involved in, but because of his modus operandi. Apart from his active involvement in competitive and recreational sports, he introduced new sporting disciplines to Slovenia, was engaged as a sports event organiser and as a coach, and last, but not least, he was a designer of various sport grounds and facilities.

        Stanko Bloudek entered the history of ski jumping as an innovator, rebel and a man who combined a predominantly ballistic approach with aerodynamics, and thus contributed to the birth of a whole new sports discipline: ski flying.

        He died on 26th November 1959 at his desk, writing a letter regarding the proposed construction of ski-jumping hills across Yugoslavia.
      • V letu 2009 smo obeležili 50-letnico smrti Stanka Bloudka, letalskega pionirja, konstruktorja, izumitelja, vsestranskega športnika in graditelja. Bloudek je vizijo o letečem človeku združeval z vrhunskimi športnimi, tehničnimi in izumiteljskimi sposobnostmi, sprva pri konstruiranju letal in kasneje razvoju ter konstruiranju smučarskih skakalnic in letalnic doma in v tujini. V Tehniškem muzeju Slovenije smo se odločili, da njegovemu življenju in delu posvetimo razstavo z naslovom Leteči človek, Stanko Bloudek (1890-1959). Projekt smo pripravili v sodelovanju z različnimi institucijami in strokovnjaki za posamezna področja, ki so osvetlili vsa področja Bloudkovega delovanja (šport, letalstvo, skakalnice, arhitektura, konstruiranje. Ob razstavi je izšel tudi katalog z naslovom Leteči človek. Stanko Bloudek (1890 -1959).

        Razstava Tehniškega muzeja Slovenije z naslovom LETEČI ČLOVEK, Stanko Bloudek (1890-1959) je bila na ogled v Bistri od 23.4. do 29.11.2009. Od 3.12. do 31.1.2010 je gostovala v Bloudkovem rojstnem kraju v Mestnem muzeju Idrija. Od 12.3. do 29.8.2010 je na ogled v enotah Gornjesavskega muzeja Jesenice v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori ter Kajžnkovi hiši v Ratečah.

        Stanko Bloudek se je rodil 11. februarja 1890 v Idriji slovenski materi in češkemu očetu, ki je v mestu delal kot rudarski inženir. Po maturi, leta 1908, se je Bloudek odpravil v Prago, kjer je bil najprej vpisan na likovni akademiji, vendar je že po letu dni spoznal, da je tehnika njegova strast in se prepisal na nemško tehniško visoko šolo. Čeprav formalno ni diplomiral, so mu kasneje zaradi sposobnosti in uspehov priznavali inženirski naziv. Letala so Bloudka navduševala že v dijaških letih, ko se je začel ukvarjati z modelarstvom, preučeval je ptičji let in celo seciral golobe. Ko je pridobil več fizikalnih in tehničnih znanj, so njegovi modeli uspešno poleteli. V Pragi je skupaj s prijatelji najprej izdelal brezmotorno, nato pa skonstruiral enokrilno motorno letalo Racek (Galeb). Leta 1911 je sledilo dvokrilno letalo z imenom Libela (Kačji pastir). Od jeseni 1911 do jeseni 1913 je Bloudek služboval v Trutnovu na Češkem, za Mariborčanom Welsom in modelarjem Podgornikom je Bloudek dobil službo kot tretji letalski strokovnjak iz Slovenije. Njegovo glavno delo je bila predelava tedaj že slovitega enosedežnega motornega letala Taube v večsedežno letalo, izpeljanko Schwalbe. V tem času se je začel zanimati za šport, ki se je iz domene premožnejših družbenih slojev začel spreminjati v množično gibanje. V okolici Trutnova je začel resneje smučati. Pozimi leta 1912 je izvedel eksperiment, za katerega je improviziral majhno skakalnico.

        Neposredno pred prvo svetovno vojno in med njo je Bloudek štirikrat menjal kraje in podjetja svojega delovanja. Najprej je deloval v Nemčiji, pri Deutsche Flugzeugwerke (DFW) v Lindenthalu pri Leipzigu, nato pri Thoene & Fiala na Dunaju, pa v Oesterreichische Flugzeugfabrik (Oeffag) v Dunajskem Novem mestu in naposled v Ungarische Flugzeugwerke (Ufag) v Budimpešti. Omenja se tudi njegov obisk tovarne Albatros Werke v Berlinu, kamor so ga najverjetneje poslali na izpopolnjevanje, saj so bili albatrosi najbolj znana nemška letala iz prve svetovne vojne.
        Od leta 1918 pa do smrti je živel v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je sodeloval z ljubljanskim aeroklubom pri izgradnji enokrilnega motornega letala Sraka (1923-1925) in kasneje dvosedežnega letala Bloudek XV, ki se ga je prijelo ime Lojze (1928/29). Ko se je leta 1934 pilot letala smrtno ponesrečil, se je Bloudek dokončno odpovedal nadaljnji gradnji letal. Intenzivneje se je začel ukvarjati s konstruiranjem helikopterja, ki ga je načrtoval že leta 1917, in razvojem varnega letenja s to napravo. Dlje od poskusov z modeli na tem področju pa ni prišel.

        V letih po prvi svetovni vojni se je Bloudek ukvarjal tudi s praktičnim izumiteljstvom (patentiral je npr. plombo za vagone). Imel je svoje podjetje, s katerim se je leta 1933 pridružil delniški družbi Automontaža, kjer je bil solastnik podjetja in konstruktor. V Automontaži so leta 1934 izdelali tudi prvi slovenski osebni avtomobil Triglav z Bloudkovo karoserijo in motorjem DKW.

        Bloudek pa ni bil zgolj konstruktor in izumitelj, temveč tudi vsestranski športnik, ki se je s številnimi športi ukvarjal tekmovalno in ljubiteljsko. Sicer pa je bil Bloudek vsestranski športnik ne samo po številu panog, v katerih je deloval, temveč tudi po načinu delovanja: od lastne aktivnosti v tekmovalnem in pozneje rekreativnem športu, do uvajanja novih panog, od organizacijskega in trenerskega dela, do načrtovanja športnih igrišč in pripomočkov. Sodeloval je pri ustanovitvi nogometnega kluba Hermes (1909) in leta 1912 je postal član S.K. Ilirija. Največ prizadevanj je vložil v napredek lahkoatletske, plavalne in drsalne sekcije s hokejem, pojavljal pa se je tudi na teniških igriščih in namiznem tenisu.
        Bil je slovenski prvak v metanju diska (1920), zmagal je v svoji kategoriji na avtomobilski dirki na Ljubelj (1926), in bil je večkratni prvak Jugoslavije v umetnostnem drsanju (1926, 1927, in 1929- leta 1928 tekmovanja ni bilo). V Ljubljani je zgradil sodobno nogometno igrišče, igrišča za tenis, ki so jih pozimi spreminjali v drsališča, svetlobni park za nočne tekme, ki ga je patentiral, olimpijski bazen, zimski bazen in 10 m visok skakalni stolp v športnem kopališču Ilirija, in atletsko stezo. Javnost pa ga najbrž najbolje pozna kot konstruktorja smučarske letalnice v Planici, manj znano pa je dejstvo, da je bil graditelj vrste manjših skakalnic v drugih slovenskih krajih (izdelal je načrte za približno 100 smučarskih skakalnic), pri največjih, tudi v tujini (zlasti v Oberstdorfu in Kulmu), pa je sodeloval z nasveti. Po drugi svetovni vojni je bil je predsednik Fizkulturnega odbora Slovenije in vodja Projektivnega biroja športne zveze Slovenije. Med leti 1947 in 1951 je bil predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja in leta 1948 je postal član Mednarodnega olimpijskega komiteja - do danes edini Slovenec, ki je opravljal to funkcijo. Istega leta (1948) je bil v Planici postavljen nov svteovni rekord, Švicar Fritz Tschannen je skočil 120m.
        Umrl je v Ljubljani 26. novembra 1959, med pisanjem pisma v zvezi z načrtovano gradnjo smučarskih skakalnic po Jugoslaviji. Po njem se imenuje najvišja nagrada za šport Republike Slovenije, ki jo zaslužnim športnikom podeljujejo od leta 1965.

        LETEČI ČLOVEK
        Stanko Bloudek (1959-2009)

        Avtor: dr. Sandi Sitar
        Soavtorji razstave: mag. Boris Brovinsky, dr. Iztok Durjava, dr. Sonja Ifko, Jelko
        Gros in Tomaž Verdnik
        Vodja projekta: Irena Marušič
        Oblikovanje in postavitev: Miha Turšič
        Prevod in lektura: Melita Silič
        Multimedijska prezentacija: Avdiovizualni sistemi Lambda s.p.

        Projekt Leteči človek so omogočili:
        Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

        Arhiv Republike Slovenije
        Avstrijski kulturni forum v Ljubljani
        Candy Hoover d.o.o.
        Center šolskih in obšolskih dejavnosti
        Glasbena šola Vrhnika
        Gornjesavski muzej Jesenice
        Janez let d.o.o.
        Mestni muzej Idrija
        Muzej novejše zgodovine Slovenije
        Muzej športa
        Pivovarna Rambousek, Češka
        Primož Iskra
        Radiotelevizija Slovenije
        Slovenska kinoteka
        Slovenski etnografski muzej
        Veleposlaništvo Zvezne Republike Nemčije
        Veleposlaništvo Republike Češke v Sloveniji
        Zavod Bunker
        Zgodovinski arhiv Ljubljana
        Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Idrija
    • dcterms:publisher
      • Tehniški muzej Slovenije, Bistra pri Vrhniki
    • dcterms:contributor
      • Boris Brovinsky
      • Iztok Durjava
      • Sonja Ifko
      • Jelko Gros
      • Tomaž Verdnik
      • Irena Marušič (vodja projekta)
      • Gregor Marolt
    • dcterms:date
      • 2011
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:language
      • slv
    • dcterms:coverage
      • Slovenija, 1890-1959