Davorin Jenko (1853-1914)

Skladatelj in dirigent Davorin Jenko se je rodil leta 1835 v Dvorjah pri Cerkljah v bližini Kranja. Svojo umetniško pot je začel kot zborovodja Slovenskega pevskega društva na Dunaju, kjer je komponiral za slovenske pevske zbore. Takrat je napisal tudi skladbo Naprej, zastava slave, ki je kasneje postala slovenska himna. Bil je tudi zborovodja Srbskega cerkvenega pevskega društva v Pančevu in Beograjskega pevskega društva ter dirigent in skladatelj Srbskega narodnega pozorišta. Napisal je glasbo za več kot 80 gledaliških predstav, med njimi tudi za scenskoglasbeno delo Markova sablja, ki so jo uprizorili leta 1872. Njen sestavni del je tudi pesem Bože pravde, ki je z razglasitvijo kneževine Srbije za kraljevino leta 1882 postala državna himna. V šestdesetih letih 19. stoletja je napisal prvo srbsko opereto Čarovnica, s katero je odprl pot razvoju srbske opere. Umrl je leta 1914 v Ljubljani.

Edvard Rusjan (1886-1911)

Prvi slovenski pilot, konstruktor, pionir letalstva in član vseslovanskega sokolskega gibanja se je 8. januarja 1911 smrtno ponesrečil na letalskem mitingu v Beogradu, ko je na Kalemegdanu strmoglavilo njegovo letalo. Rusjan je leta 1908, ko je Avstro-Ogrska anektirala Bosno in Hercegovino, svoje znanje in talent je ponudil kraljevini Srbiji.

Rusjanovega pogreba na Novem groblju se je udeležilo več kot 14.000 Beograjčanov. Eden od govornikov je bil tudi tedaj še mlad srbski pisatelj Branislav Nušić. Rusjanovi družini so izrazili sožalje tudi člani kraljeve družine, uredništvo časnika Politika pa je zanjo zbiralo denarne prispevke.

Leta 1979 je na beograjskem letališču pristalo prvo letalo Jugoslovanskega aerotransporta DC-10 z Rusjanovim imenom. Leta 2012 so na kraju Rusjanovega strmoglavljenja odkrili spominsko ploščo.

Anton Korošec (1872¬–1940)

Anton Korošec je bil eden izmed najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih politikov, ki so zaznamovali prvo polovico 20. stoletja.

Politično kariero je začel leta 1906 v avstrijskem državnem zboru, in sicer kot predstavnik Slovenskega kluba. Leta 1917 je bil predsednik Jugoslovanskega kluba, ki si je kot temeljno načelo zastavil združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v mejah habsburške monarhije.

Kot vodja Slovenske ljudske stranke (SLS), predsednik Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov in udeleženec ženevske konference leta 1918 je sodeloval pri oblikovanju prihodnosti jugoslovanske državne skupnosti.

Bil je podpredsednik prve jugoslovanske vlade in kasneje tudi večkrat minister – za gozdove in rudnike, promet, prosveto in notranje zadeve. Bil je predsednik vlade Kraljevine SHS (od 27. 7. 1928 do 6. 1. 1929).

Zaradi prizadevanja za avtonomijo in združitev vseh Slovencev je bil v začetku leta 1933 konfiniran, najprej v Vrnjačko Banjo, nato pa na Hvar.

Kot minister za notranje zadeve v vladi Stojadinović-Korošec-Spaho je leta 1935 sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanske radikalne skupnosti (Jugoslovenska radikalna zajednica).

V vladi Cvetković-Maček je bil minister za prosveto.

Anton Korošec je bil zagovornik slovenskih nacionalnih interesov, minister – Jugoslovan, profesor na Fakulteti za kmetijstvo v Zemunu in predsednik Zadružne zveze Jugoslavije.

Umrl je 14. decembra 1940 v Beogradu. Pokopan je v Ljubljani, v spominskem parku Navje.