Politično življenje

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je temeljila na ideji enotnosti in povezanosti treh plemen enega, jugoslovanskega naroda. Združitev treh narodov v skupno državo je bil trk različnega zgodovinskega razvoja, tradicij, ver ter gospodarskih in pravnih sistemov. Obremenjena s takim bremenom je bila Kraljevina SHS, kasneje Kraljevina Jugoslavija, že od samega začetka soočena s številnimi političnimi pretresi, najpogosteje izzvanimi z različnimi pogledi na notranjo ureditev države.

V začetku 20. let je v Kraljevini SHS živelo okrog milijon Slovencev (8,5 %). Največji del slovenskega naroda je bil politično organiziran okoli Slovenske ljudske stranke pod vodstvom duhovnika dr. Antona Korošca, podpredsednika prve vlade in edinega nesrbskega predsednika vlade Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in najbolj izpostavljenega zagovornika slovenskih nacionalnih interesov.

Prestolnica - kraljevina v malem

V obdobju med svetovnima vojnama je Beograd kot prestolnica Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev doživel velike urbanistične, gospodarske in demografske spremembe. Prebivalstvo se je povečalo od okrog 100.000 ob koncu prve svetovne vojne na 320.000 oseb ob začetku druge svetovne vojne. Vzroke take demografske eksplozije lahko iščemo v pospešenem gospodarskem razvoju mesta, ki je pritegnilo vse več ljudi različnih poklicev iz vseh koncev države.

V Beogradu je po popisu prebivalstva leta 1921 uporabljalo slovenski jezik 1.059 prebivalcev, leta 1931 pa je v mestu živelo 56.776 rimokatolikov (19,65 %). Drugi popis je bil izveden v duhu integralnega jugoslovanstva, tako da so Srbe, Hrvate in Slovence vpisovali v isti stolpec in tako ni razvidno število pripadnikov posameznega naroda. Kljub temu lahko utemeljeno domnevamo, da je v medvojnem obdobju v Beogradu živelo več tisoč Slovencev, ki so s svojim delovanjem pustili sledi, razvidne v dokumentih, ki jih hrani beograjski arhiv.

Vsi gospodarstveniki od Gevgelije do Maribora

Z razvojem gospodarskih panog so v Kraljevini Jugoslaviji napredovala tudi vsa področja družbenega življenja. Gospodarstveniki so se združevali in tako zagotavljali institucionalno podporo dejavnosti, s katero so se ukvarjali. Statut Zveze gospodarstvenikov Kraljevine SHS je bil leta 1923 odobren na zboru beograjskih gospodarstvenikov. Delo institucij je bilo urejeno s pravilniki o delovanju, dolžnostih in pravicah članov. Svoje izdelke in storitve so tudi s katalogi predstavljali na sejmih po vsej kraljevini. V spremljevalnem programu velesejma so z različnimi manifestacijami predstavljali tradicijo in kulturo, še posebej pa folkloro vseh narodov kraljevine. Gospodarstveniki so se udeleževali konferenc in kongresov, kjer so izmenjevali znanje in veščine.

Nacionalno in kulturno približevanje

V Kraljevini Jugoslaviji so z namenom zbliževanja slovanskih narodov delovala številna humanitarna, kulturna in prosvetna društva in združenja. Med njimi je bilo tudi Kolo srbskih sester, ustanovljeno leta 1903. Ena od njihovih dejavnosti je bilo tudi prirejanje zabav v kostumih, vseslovanskih plesov, na katerih so bile udeleženke oblečene v narodne noše iz raznih krajev kraljevine. Plesom so razen članic društva prisostvovali tudi člani kraljevske družine, diplomati in številni ugledni meščani.

Vseslovansko sokolsko gibanje se je začelo leta 1862. Na Češkem je delovalo v smislu krepitve nacionalne zavesti ter moralnih in fizičnih moči naroda. Po koncu prve svetovne vojne je srbsko sokolsko gibanje sprejelo jugoslovansko idejo ter vstopilo v Jugoslovansko sokolsko zvezo, ustanovljeno leta 1922 v Ljubljani.

Graditelji

S projektom cerkve sv. Antona Padovanskega je znameniti srednjeevropski in najpomembnejši slovenski arhitekt s konca 19. in začetka 20. stoletja Jože Plečnik zapustil vidne sledi tudi v arhitekturi Beograda. Poslopje v obliki rotunde z zvonikom se uvršča med najbolj originalne sakralne arhitektonske stvaritve v Beogradu. Tu sta delovala tudi Plečnikova učenca Janez Valentinčič – pod njegovim nadzorstvom so dokončali zvonik cerkve sv. Antona Padovanskega – in Ludvik Tomori, ki je po drugi svetovni vojni načrtoval stanovanjsko stavbo za uslužbence državne varnosti in objekt zveznega ministrstva za notranje zadeve. Arhitekt Alojz Lavrenčič je projektiral več uspelih objektov medvojnega Beograda, medtem ko je kipar Lojze Dolinar tesno sodeloval s srbskimi arhitekti pri izdelavi plastik na stavbah državnih institucij. Je tudi avtor več spomenikov.

Slikarji

Kot člani znamenitih umetniških združenj so slovenski umetniki, slikarji, kiparji in grafiki, redno razstavljali na najpomembnejših kulturnih prireditvah v državi. Še posebej so bili s svojimi deli izpostavljeni na Spomladanskih razstavah Združenja prijateljev umetnosti Cvijeta Zuzorić. Na njih so praviloma razstavljali jugoslovanski umetniki, postavljene pa so bile v paviljonu združenja na Kalemegdanu. Ustvarjali so tudi v umetniškem združenju Lada, ki je gojilo jugoslovansko idejo in je imelo sekcije v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Za delovanje Lade je značilno tesno sodelovanje slovenske in srbske sekcije s prirejanjem skupnih razstav. S svojevrstnim likovnim izrazjem so se še posebej odlikovali Rihard Jakopič, Ivan Vavpotič, Ivan Kos, Albert Sirk, France Kralj, Tine Kos in drugi.

Pevski zbori

Po jezeru bliz’ Triglava

čolnič plava sem ter tja.

(Po jezeru, ljudska pesem o slovenskem raju Bledu)

V družabnem življenju kraljevine so se glasbene prireditve, koncerti in plesi vedno začeli z državno himno Bože pravde, šele nato so sledile ljudske pesmi ali plesna glasba. Peli so solisti ali zbori pevskih društev, združeni v Jugoslovanski pevski zvezi, ustanovljeni leta 1924. Pevski zbori so prepevali predvsem pesmi iz krajev, od koder so prihajali. Pevsko društvo Ljubljanski zvon je tako v Beogradu pelo pesmi, kot sta Kaj ti je, Mojca in Kregata se baba in devojka. Zelo lepo so bili sprejeti koncerti Pevskega društva Slavec, Pevskega zbora Glasbene Matice Ljubljana in Pevskega društva Združenja jugoslovanskega učiteljstva iz Ljubljane, ki ga je ustanovil dirigent Srečko Kumar.