I.

Prelep, uprav veličasten je dandanes pogled na vzdramujoči se narod slovenski! Kaka globoka sprememba od onega zgodovinskega trenotka sem, odkar je nepozabni naš voditelj Jan. Ev. Krek o pravem času in z mogočno roko med trpeče naše ljudstvo vrgel odrešilno besedo, jugoslovansko deklaracijo! Uže je ideja pripravljena bila v naših srcih. Ko je tedaj stopila na dan, razširjala se z čudovito hitrostjo po celem slovenskem ozemlju ter zmagovito prodrla do najoddaljenejše gorske koče. V jednem glasu strnile so se vse naše želje in strankarska prizadevanja: Dajte nam Jugoslavijo! In tako silna je narodna volja, tako izrazita njena odločnost, da so v naprej brezuspešni vsi poskusi, ustavljati se mogočnemu ugledu narodne duše. Jugoslavijo hočemo in – dobili jo bodemo!

Prekrasno pač bode upravno ozemlje jugoslovansko, blagrovano z vso prirodno lepoto ter obdarovano z vsem naravnim bogastvom. Gorski velikani našega planinskega sveta in divje razklano kraško gorovje na črnogorski in srbski meji, čar gorenjskih in koroških jezer in nepopisna krasota plitviških jezer v Liki – morda najlepše, kar turistu nudi Evropa – podzemeljska čuda naših jam in sanjava krasota jadranskega obrežja – katera dežela na celem svetu se bo pač mogla meriti z našo Jugoslavijo, kar se tiče naravnega lepotičja! In prirodno bogastvo! V hrvaški in slavonski nižavi najrodovitnejše polje, po bregovih in gričkih od slovenskih goric in znamenitega Pohorja doli do blagoslovljene Fruške gore najlepši vinogradi, velikanske šume z neizčrpnim bogastvom hrastovega, smrečjega in bukovega lesa, pod zemljo deloma še nedvigneni zakladi železa, premoga, svinca, živega srebra, asfalta in drugih porabnih rud in kopanin, blagotvorne toplice in zdravilni vrelci v izobilju, poleg teh naravnih bogastev pa – sinje morje z celo vrsto izbornih pristanišč, morje jadransko, katero direktno drži proti sueškemu prekopu kot najkrajša cesta med evropsko celino in južno in vzhodno Azijo, vzhodno Afriko in daljno Avstralijo!

To je naše ozemlje in kako je ljudstvo, katero tod prebiva? Poznamo ga in lehko se nanj zanašamo! Skozi dolga, mračna stoletja zasužnjen in teptan ohranil je troimenski naš narod navzlic robstva in bolečini vendar neupognjeno svojo moč in žilavost. Le zavedal se ni svoje sile in potrpežljivo klonil je svoj tilnik pod težki jarm, ki so mu ga nakladali sosedje, prevzetni Madžar in nemški Herrenvolk. Danes pa je vstal naš narod, vzbudil iz zaspanosti ga je bojni vihar, kateri sedaj pretresa vesoljni svet, zaveda se sedaj svoje lastne moči in nikdar več se ne bode klanjal nepoklicanim jerobom in neopravičenim tlačiteljem. Ves narod naš, Slovenci, Hrvatje in Srbi, združeni smo v jedni želji in zahtevi, vočigled celega sveta terjamo svojo državno in upravno samostojnost, svojo lastno streho, svojo Jugoslavijo. Nič več a tudi – nič manj! Tu nima mesta za kramarska barantanje, tu ni več prostora za ono pohuljeno psevdo-diplomatiško prekanjenost, katera bi najrajši pod krinko državniške modrosti zadušila sveti plamen narodne navdušenosti s prozornim namenom, da bi dotičnik v vročem pepelu zgorelih narodnih nad sam si – pražil in cvrl svojo mastno pečenko!

Toda baš ker je tako omamljivo lepa ideja našega upravnega združenja, se čujejo – in to včasih s prav resne strani – pomisleki in dvomi o njeni praktični izvedljivosti. Kako bomo pod svojo lastno upravo mogli shajati mi Slovenci, Hrvatje in Srbi, – vprašajo oni – mi, ki smo razdvojeni po tisočletni zgodovini, razdeljeni celo po svojih veroizpovedanjih, že dolga stoletja brez ožjega stika in prometa, da, celo nahujskani in naščuvani eden proti drugemu? In z druge strani se zopet kdo oglasi: No, pa recimo tudi, da se nam posreči, omisliti si tako državno in upravno obliko, s katero se da shajati – kako jo pa bomo mogli plačati sami, mi sinovi zanemarjenih in sedaj zaostalih dežel, večinoma opustošenih in osiromašenih po grozotah svetovne vojske? Mar ne bo finančni polom naravna posledica naše samostalnosti?!

To so pomisleki in ugovori, katerih ne kaže ošabno in prezirljivo odklanjati a limine. Iz njih se poraja dolžnost, resno premišljevati o načinu, kako in pod katerimi pogoji utegnejo najbolj shajati naše dežele in njih prebivalci pod svojo novo domačo streho. Nikoli se ne bomo prerano bavili s temi temeljnimi pisanji. Torej sem opravičen i jaz, ako se lotim naloge, v tem članku in njegovih nadaljevalnih načrtati osnutek o bodoči naši upravi. In ker sta uprava in ustava ozko spojeni med seboj, se bom moral nehote dotakniti, dasi le z mezincem, prekočljivega ustavnega problema. Predobro znam, da bo moje delo nepopolno in površno stesano, polno peg in marog, na premnogih mestih nezadostno in pomanjkljivo. Ali to me ne plaši! Dovolj, če sprožim diskusijo o stvari, ki nujno zahteva javni interes in vsestranski resni študij!

Moje razmotrivanje o upravni in ustavni obliki bodoče samostalne Jugoslavije se pa naslanja na dvojno načelno podstavo.

Z ene strani skušam namreč kot pripadnik zgodovinske smeri na vrhu omislenih upravnih reform sezidati na temelju onih upravnih zasnov, katere smo prejeli od svojih prednikov ter o katerih znamo, da so se istinito bile obnesle v upravni praksi. Po nepotrebnem nobenih novotarij! A žalibog, v danem slučaju, ko zidamo s tal svojo Jugoslavijo, najdemo bore malo porabnega stavbnega gradiva v ostalinah prejšnje uprave. Kaj potrebujemo? Moderno, točno, preprosto, ceneno in pošteno upravo! In kaj nahajamo? V Avstriji zastarelo, prekomplicirano, počasno, predrago in – vsaj v zadnjih letih – dokaj nagnjito upravo. Madžarska in hrvatska uprava, dasi v nekaterem pogledu morda boljša od svoje avstrijske tovarišice, sta v drugih ozirih izvestno še manje na dobrem glasu. In kaj naj porečem o oni administraciji, s kojo je avstro-ogrska monarhija bila oblagodarila s krvjo pridobljeno Bosno in Ercegovino? Ako bodo kasnejši zgodovinopisci kdaj v stanu, natančno pojasniti, iz katerih razlogov je nastala grozovita vojska, kaj vse je povzročilo največjo nesrečo, katera je sploh mogla kdaj zadeti trpeči človeški rod – morajo se ustaviti tudi pri bosanski upravi in njenimi pogubnimi posledicami!

Ne, z upravno organizacijo, katero imamo dandanes še v naših jugoslovanskih pokrajinah, si bomo kaj malo mogli pomagati. Morda je zgolj sodna uprava – vsaj v Avstriji – katero bomo mogli prevzeti precej nespremenjeno. Skoraj povsod drugod trebalo bo korenitih sprememb.

Tako torej s prvim načelom, na koje se naslanja moja razprava. Drugo in poglavitno načelo se pa glasi: Hočemo demokratsko upravo in ustavo, v istini prežeto z novodobnim demokratskim duhom! Vse to pa je absolutno nemogoče brez avtonomije, brez narodne samovlade. Avtonomijo povsod: v deželi, okraju, občini! In istinito, nehlinjeno, nespačeno avtonomijo, nikakor pa ne ono spakedrano skrpucalo, kakor ga je na primer v Avstriji bila uvedla Schmerlingova nesrečna roka. Pobeljen grob je te baže lažnjiva samouprava in za tem blestečim imenom se vam lahko skriva in gnije celo oni upravno-ustavni škandal, katerega dan za dnevom v ljubljanskem deželnem dvorcu vprizarja kranjskega deželnega odbora četveroperesna deteljca!

A kako si predstavljam to avtonomijo?

II.
Avtonomija v Jugoslaviji.

Ustava kake države, še bolj pa njena uprava mora se prilagoditi naravnim razmeram. Le tedaj bode ustregla svojemu namenu, zasigurati prebivalstvu varni obstanek in razvoj. In baš radi tega je zelo verjetno, da upravna sistema, docela primerna Ercegovini ali Sremu, ne bi povsem nespremenjena brez očitne škode mogla vpeljati se ob Soči ali Krki. V tem pogledu nikar nobene tesnosrčnosti med zakonodajalci in organizatorji naše samostalnosti! Zgodovinsko in državnopravno ločeni skozi toliko stoletij se bodemo ložje privadili eden drugemu, ako se bodemo mogli prosto gibati po svoje. Prepotrebna asimilacija vseh treh gran, iz katerih je sestavljen troimenski narod jugoslovanski, bode se morda najbolj pospešila, ako se vsakemu plemenu omogoči svobodni razvitek na naravni podlagi!

Stoječ na tem stališču, pridem do zaključka, da bi kazalo, jugoslovansko našo skupino deliti na tri upravna ozemlja: Slovenijo, Hrvatsko v ožjem smislu in Bosno-Ercegovino, združeno z Dalmacijo . Naravno, da slovenski skupini prisvajam tudi istrske Hrvate, saj smo z njimi itak združeni v bratski ljubezni, obelodanjeni in preskušeni v neprestanem boju proti skupnemu tlačitelju. Da se Dalmacija administrativno zveže s svojim zaledjem Bosno in Ercegovino, zagovarjati se da s tehtnimi razlogi. Hrvatski skupini končno bode priklopiti one pokrajine, katere se znova pridobe materi-zemlji.

V državni celoti obravnavajo naj se skupne zadeve in one, katere se dado skupno bolj opravljati nego ločeno, po skupnih zakonih in skupnih državnih organih. Vse ostalo pa naj se mirno prepusti zakonodajstvu in upravi posameznih državnih skupin.

Oglejmo si sedaj ono zahodno skupino, katero po pretežni večini stanovništva lahko nazivamo slovensko. V njej bodo združene Kranjska, Spodnje Štajerska in slovenski del Koroške , potem Primorska . Po zadnjem ljudskem štetju imela bi okroglo 2 milijona prebivalcev s 40.000 km². Na čelu jej stoji deželni poglavar kot šef uprave, na njegovi strani deželni zbor kot zakonodajni organ. Ali po mojem mnenju je to ozemlje že preveliko in prerazlično, da bi ga uspešno mogel voditi in upravljati en sam človek. Radi tega uvedejo se naj okrožja, broječa po 6–700.000 duš. Zadostovalo bi v tem pogledu, ako razdelimo slovensko na tri okrožja: Kranjsko , potem Štajersko s slovenskim Korotanom in konečno Primorsko .

Da pri ureditvi tega ozemlja odločno odklanjam takozvano dvojno upravo, po kratki oceni tega upravnega nestvora, izraženi uže v prvem članku, pač ni treba izrečno naglašati. Razsodno upravo naravnost onemogočuje; pri tem stroju tečeta dve kolesi drug poleg drugega, brez notranje medsebojne vezi, čestokrat v direktni nasprotni smeri. Nepraktična je ta delitev upravne oblasti in vrh tega neprimerno draga celo v popolnem mirnih docela urejenih razmerah. Toda kako kvarne posledice lahko nastanejo iz lažnjive deželne avtonomije, ako v roke pride brezobzirnemu drzovitemu samosilniku, o tem imamo najžalostnejše dokaze baš dandanes v skrajno zavoženi samosvoji upravi na Kranjskem.

Če pa odpraviš deželno avtonomno oblastvo, kako bodeš varoval samoupravo proti birokratizmu? – utegnejo me vprašati. S tem, da organično združujem in sicer v vseh instancah uradniški in lajiški živelj, imenovane funkcijonarje in od ljudstva izvoljene. Že v najvišji deželni instanci! Pač bodi deželni poglavar imenovan od državne centralne oblasti, vendar nikakor ni treba, da bi moral biti vzet baš iz uradniških krogov. Prevažno to mesto se more izročiti celo možu nejuristu brez neposredne uradniške šole, ako le splošna izobrazba in darovitost njegova ter narodno zaupanje jamčijo za njegovo zmožnost za izročeno mu težavno nalogo. Odgovornost njegova bodi pa dvojna: z ene strani naj bo odgovoren centralnemu oblastvu, z druge pa, toda omejeno na čisto deželne zadeve ter na izvršitev deželnih zakonov tudi deželnemu zboru. In skrbeti je za to, da zakonita odgovornost njegova zlasti deželnemu parlamentu ne ostane gola fikcija, kakor na primer ona naša papirnata ministrska odgovornost, katere se še nikoli ni bil zbal noben avstrijski minister.

Deželni poglavar z deželnimi svétniki skupaj reprezentuje deželno vlado. To bi pa sestavil tako, da eno polovico vladnih svetnikov pač imenuje centralna oblast iz državnih uradnikov, druga polovica pa bodi sestavljena iz deželnih poslancev, za volilno dobo izvoljenih od deželnega zbora ter od istega in iz deželnozborskih sredstev plačanih. Torej pod predsedstvom deželnega poglavarja naravnost kombinacija sedanje deželne vlade in sedanjega deželnega odbora!

Prednosti take sestave so evidentne. Kakor sovražna sila se dandanes narodnemu vzletu zoperstavlja preširna birokracija. Naroda ne razume, ljudskih potreb ne pozna! Stopi enkrat v stik z birokratskimi našimi upravitelji in ostrmel bodeš, kako malo in kako slabo pozna večina izmed njih, – pač je dokaj častnih izjem – praktično življenje in njegove potrebe. Poleg tega [je] pri premnogih, zlasti politiških uradnikih neka posebna sorta nadutosti, čut vzvišenosti nad plebejsko maso, katero vladati mu je stanovski poklic in uradna dolžnost! Oblastna nasproti ljudstvu je pa ta gospoda – izrecno povdarjamo, ne vsi – čestokrat obenem preponižna nasproti svojim višjim, slepo orodje v rokah birokratskih mogočnežev.

Te razmere so skozinskozi nezdrave ter kriče po reformi. Po mojem mnenju bi se glavni nedostatki dali odpraviti po mojem predlogu. Ljudske potrebe zadobile bi svoje glasne zagovornike in branitelje v vladnih svetnikih, izvzetih iz krogov deželnih poslancev. V stiku z njimi izginila bi ona svetovna odtujenost, katera označuje zagrizenega birokrata. In omililo bi se razmerje deželnega poglavarja k podrejenim uradnikom, zmanjšala bi se pretirana nadvlada njegova, ker z ene strani bi ga vezala odgovornost nasproti deželnemu zboru, z druge ne bi mogel pometati vsaj z onimi svetniki ne, katere si jih je izposodil iz deželnega parlamenta.

Deželni zbor naj bo izvoljen na podlagi splošne, enake, tajne volilne pravice iz cele dežele, torej iz vsega ozemlja od Spielfelda počenši doli do jadranske obale. Predsednika si izbere sam, v kompetenco njegovo spadajo naj vse zadeve, katere niso po osnovnem zakonu izrecno pridržane osrednjemu parlamentu cele Jugoslavije.

Važno je tudi vprašanje deželnih financ. Kaj posebno hudo tlači vse dežele v naši Avstriji, o čem bridko jadikujejo vsi deželni zbori? Povsod ista pritožba, da je država pač celo kupo bremen navalila deželam, sebi pa pridržala vse davke in dohodke, tako da deželnim zborom v pokritje deželnih potrebščin drugega ne preostaja, nego pomagati si z dokladami na cesarske davke. V tem pogledu trebalo bode intenzivnih finančnih in davčnopolitičnih študij, da pri preustroju naše Jugoslavije o pravem času uredimo problem samostalnih deželnih dohodkov ter na trdno podlago postavimo deželno gospodarstvo.

____________

III.
Okrožja, okraji in občine.

Slovensko skupino razdelil sem uže na tri približno enako obljudena okrožja. Tudi pri njih upravi nasvetujem organično zvezo uradniškega in ljudskega življa. Okrožju načeluje okrožni glavar, njemu stoji na strani od ljudstva po splošni, enaki, tajni volilni pravici izvoljeni okrožni svet. Naravno, da mora glavar razpolagati z večjim osobjem, katero je združeno v okrožni vladi. Ista se naj sestavi zopet tako, da so v njej spojeni stalni uradniki in izvoljeni, perijodično se menjajoči odposlanci iz okrožnega sveta. Svoje prejemke naj le-ti dobe iz blagajne okrožnega sveta. Tedaj prav tako kakor v deželi, le z neko znamenito razliko. Okrožnemu svetu namreč bi zelo pristrigel področje, postavodajne oblasti mu ne bi dovo1i1, k večjemu bi mu privoščil neko normativno kompetenco in še to le sporazumno z okrožnim glavarjem.

Okrožje razpada potem v upravne okraje. Sedanjih okrajnih glavarstev ne bi hotel obdržati. Soglasna sodba vseh poznavalcev obstoječe politiške uprave jih obsoja, češ, prevelika so in preobsežna, da bi jih mogel spoznati njih predstojnik tako natančno, kakor bi trebalo. Prava upravna enota se i meni vidi sodni okraj, broječ približno 10–15.000 duš; z njim naj se tedaj krije tudi okoliš politiškega okraja. Iz tega sledi, da bi se veliki sodni okraji, n. pr. ptujski, celjski, okraj ljubljanske okolice itd. za upravne namene morali razdelili na več manjših politiških okrajev.

Na organizacijo tega upravnega okraja polagam posebno važnost, v njem vidim nositelja cele načrtane upravne sisteme. Načelnika njegovega, okrajnega glavarja, predstavljam si kot dušo celega okoliša, glavni motor bodi gospodarskemu in kulturnemu napredku celega okraja. Da se pa vsaj približamo temu uzoru, stopi mu naj na stran okrajni svet, izbran od ljudstva. Ali v tem slučaju se ne bi zanašal na splošno, enako volilno pravico, temveč gledal bi pri sestavi okrajnega sveta strogo na to, da so uže po načinu izbiranja v njem zastopani najvažnejši stanovski poklici. In zakaj? Ker bi v tej korporaciji hotel združiti vse one premnogovrstne odbore, odseke in svete, katere sedaj sestavljamo in volimo s silno potrato časa in denarja in čestokrat brez zaželjenega uspeha. Čemu na primer na Kranjskem okrajni šolski svet, okr. cestni odbor, zdravstveni svet itd., vse te različne korporacije, skrivajoče pod blestečo firmo avtonomije svojo brezpomembnost in dejansko neplodnost?! In čemu ta razloček, da ima sedanji okrajni glavar v enem takem na videz avtonomnem zastopu edino in izključno besedo, k drugemu pa niti blizu ne sme, dasi služijo vsi brez izjeme javnim, tedaj politiškim namenom? V okrajnem šolskem svetu brezpogojno zaukazuje predstojnik političnega okraja in pohlevno mu služi podložnik njegov, okrajni šolski nadzornik. Tam svojo voljo narekava okrajni glavar, v cestnem okraju pa – in ceste so vendar istotako del novodobne kulture kakor šole – v tem zastopu pa niti besede nima! Nevzdržljive razmere! Združimo vsa ta disjecta membra, spojimo vse te funkcije v okrajnem svetu ter razpredelimo ga po osnovnem statutu v razne sekcije ali oddelke, katerim se naj poverijo dotične upravne naloge. Kedar se pa gre za zadeve, tikajoče te uprave celega okraja, potem naj se zbere celi okrajni svet ter skupaj z okrajnim glavarjem ukrene naj, česar treba.

Kako pa s tehničnimi strokovnjaki, katerih potrebuje današnja uprava v vedno rastoči meri? Jasno je, da jih ne bomo imeli v vsakem okraju. Ali zato se več okrajev lahko združi v tehničen okoliš, tako da bo postreženo z inženirji, gozdarskimi tehniki itd.

Istina je, da je ureditev okrajnih uradov baš tako važna kakor težavna. Dvigne se vprašanje, bode-li okrajni svet imel zgolj votum consultativum ali pa votum decisivum, bodo-li izvoljeni zastopniki ljudstva v njem zgolj nasvetovali ali pa določali? Eno kakor drugo ima svoje težkoče in nedostatke. V prvem slučaju ti grozi nevarnost, da se ti skozi to luknjo zopet ne prikrade nesnaga komaj iztiranega birokratizma, v drugem pa se ti lahko pripeti, da v okrajnem svetu, obdarovanem z neomejeno odločilno oblastjo, naposled zmaga strankarska pristranost na škodo objektivne pravične uprave.

Kako izogniti se dvojni tej nevarnosti? Rešitev te uganke delala bo obilo preglavice bodočemu zakonodajalcu in pa upravnemu organizatorju. Morda bi najbolje bilo, da se pri onih zadevah, glede katerih okrajni predstojnik ne bi bil vezan na mnenje okrajnega sveta, slednjemu dovoli priziv na okrožje ter za slučaj odklonitve pritožba na upravno sodišče.

Kak bodi instančni tek pri novih upravnih oblastvih? Sedaj imamo v upravi tri instance: okrajno glavarstvo, namestništvo (oziroma deželno vlado) in ministrstvo. Mnogo preveč za točno rešitev! Odtod večinoma prihaja nedostatnost avstrijske uprave. Vsaka stvar se trikrat prežveka in premleva, razsoja jo naposled ministrstvo, katero jo običajno najmanj pozna, ker jo gleda zgolj iz mrtvih aktov, ne pa iz žive istine. Posledica temu je, da je deželna vlada pravzaprav le večje okrajno glavarstvo; isto velja v še večjem obsegu o tretji instanci. Tedaj treba spremembe tudi v tem oziru. Dve instanci povsem zadostujeta tudi v upravi. Od okraja gre priziv na okrožje. Pravna varnost pod to omejitvijo ne bo ogrožena, zlasti ne, ker bodemo na vsak način za vsako deželo, tedaj tudi za našo slovensko skupino ustanovili upravno sodišče, kateremu bi za svojo osebo področje drage volje razširil na zadeve lastnega preudarka, katere se sedaj pri avstrijskem upravnem sodišču načeloma izključujejo. Iz take preosnove uprav. prestopka bi pa izvirala še ta prednost, da bi deželna vlada kot najvišja instanca bodoče upravne skupine se stoprav mogla docela posvetiti svoji naravni ulogi, nadzirati, urejati in nadvladati celo gibanje upravnega ustroja!

A še za en korak dalje! Mari ne bi mogel po mojem načrtu izdatno zmanjšani politiški okraj prevzeti tudi veliko večino občinskih poslov? V takozvanih avtonomnih mestih, na primer v Ljubljani, Mariboru, Celju, Ptuju itd. sta itak združeni okrajno glavarstvo in občina; mestni župan je obenem okrajni glavar za mestni okoliš. Ne bi to bilo mutatis mutandis izvršljivo tudi na kmetih? Povsod, po vseh avstrijski deželah, čujejo se več ali manj upravičene tožbe o slabi občinski upravi. Le deloma so utemeljene v nedostatnosti dotičnih županov, poglavitni vzrok tiči marveč v preobilici bremen, katera prešibkim občinskim plečam država navali [in] dežela. Kaj naj opravi revež, ki ga nagajiva usoda priklene na županski stolček, s težkimi butarami samosvojega in izročenega delokroga, brez strokovnih moči, prepogostoma celo brez kaznovalne pravice? V tem pogledu velja spominjati se prezanimive debate, katera se je pred približno 30 leti vršila v kranjskem deželnem zboru baš o reformi občinskega reda. Nepozabni deželni predsednik baron Winkler , mož bogatih upravnih praktičnih skušenj ter goreč za blagor slovenskega naroda, lotil se je sam pretežavnega dela, zboljšati naš občinski red. Svojega skrbno izklesanega operata ni smel predložiti kot vladno predlogo, temveč pod tvrdko deželnega odbora spravil ga je v parlamentarno posvetovanje. V svojem znamenitem načrtu ustvaril je dvojno kategorijo občin: glavno občino in podobčino. I njemu videlo se je primerno in potrebno, sodni okoliš vzeti kot teritorijalni obseg glavne občine, seveda z možnostjo, da se preobsežni sodni okraji razdele na več glavnih občin. In kako področje je privoščil svojim glavnim občinam? Ves izročen delokrog in najvažnejše naloge samosvojega delokroga, tako da je kompetenca sedanjih občin, – podobčin po Winklerjevem načrtu – v istini skrčil na oskrbo lastnega občinskega premoženja! Globoko zasnovan osnutek, tehnično dovršen do mere, katera daleč presega sedanje zakonodajne »umotvore«, toda ne brez – poglavitne hibe! Winkler moral je namreč ob istem času, ko je s krepko desnico rušil neprikladno poslopje občinskega organizma, morda proti svojemu lastnemu prepričanju popolnoma se vzdržati i najskromnejšega poskusa, da bi predrugačil tudi državne politiške urade. In tedaj so se dvignili baš iz krogov narodnih poslancev proti njemu in njegovi občinski reformi glasni ugovori, češ: Kaj ima ljudstvo od take zamene? Istina je, da bodo okrajna glavarstva s tako urejenimi občinami laglje izhajala, da bo olajšana državna uprava, a troški bodo zadeli in preobremenjali našega davkoplačevalca! Ugovori niso bili povsem neopravičeni in tudi pripadniki Winklerjevega načrta, kateri so se bili zanj zavzeli radi očividnih prednosti njegovih, jih niso mogli razveljaviti. In tako se je od domoljubnega deželnega predsednika izumljeni načrt velikopotezne občinske reforme za vselej pokopal v registraturi deželnega odbora!

Mizerija naše občinske uprave pa obstoja še dandanes ter se je še povečala tekom svetovne vojne. Sodim, da jo korenito odpravimo po organični upravni reformi, ki jo nasvetujem. Tako skrajšanemu in omejenemu področju, kakor ga še puščam današnji občini, more biti kos celo najslabotnejša občina. Niti ta okolnost je ne bi mogla več zavirati, ako bi slučajno, kar se žalibog tolikokrat pripeti na zemlji slovenski, nikakor ne na korist zdravemu občinskemu življenju, še manj pa v prid narodni treznosti in štedljivosti – župan bil obenem – krčmar! Ker po mojem mnenju se županstvo in sicer zelo častivredna gostilničarska obrt nič kaj posebno ne ujemata!

IV.
Kako bomo zmagali svoje upravne troške?

Že v uvodnem članku zahteval sem poleg moderne, točne uprave tudi ceneno. Ali pri upravi je kakor z blagom. Kar je dobrega blaga, vsaj običajno ni po ceni. Dobra uprava stane denar, vsaj na videz mora biti draga. In na ves glas zakličem svojim rojakom: Varujte se preslabo plačanega uradnika! Nič ni nevarnejšega in pogubnejšega za narod, nego stradajoče uradništvo. Jasno to vidimo dandanes, ko so neznosna draginja in totalni polom naše valute uradnika strmoglavili iz priznane njegove družabne veljave dasi med bedni proletarijat, Ne varajmo se! Kako pač moremo zahtevati od uradnika, kateri je za svoje študije moral potrositi lep kapital ter je svoje s trudom in obilnimi žrtvami pridobljeno znanje udinjal državi proti primerni odškodnini, kako moramo tirjati od njega, da vrši svoje uradne dolžnosti strogo nepristransko in požrtvovalno tudi tedaj še, ko sam glad trpi in z njim vred njegova obitelj, ko bode kmalu sam razcapan okoli hodil ter si zastonj glavo belil, češ kako preskrbim dostojno obleko svoji ženi in dobre čevlje svojim otročičem? Toliko idealizma ni več na svetu. Star latinski izrek se glasi: Paupertas semper meritrix, po domače: Revščina je zmiraj vlačuga. Tedaj je skoraj nadčloveško, ako bi stradajoči uradnik navzlic vsem skušnjavam vedno in z isto sveto nepristranostjo in neomahljivo točnostjo vršil poverjeni mu upravni posel!

Ali ni pa to očitno protislovje, da v eni sapi zahtevam ceneno upravo in dobro plačanega uradnika? Skušal bodem dokazali, da se oboje da strinjati, in kaj lepo bi bilo, ako bi baš v Jugoslaviji praktično obistinil se ta poskus. Seveda prva podstava je, da se ne ravnamo po zgledih sedanje avstrijske uprave, katera je že v zlati mirovni dobi z velikansko svojo uradniško armado v nered spravila svoje finance, ob enem pa vsled okornosti upravnega ustroja stalno zavirala in preprečila gospodarski razvoj svojega prebivalstva.

Pri avstrijski upravi, izvzemši sodno stroko vsaj večinoma, opažamo pred vsem silno potrato akademično izobraženih činovniških sil, katere morajo naravno biti najdražje. Vzemimo n. pr. uradno gospodo pri politični upravi! Saj je morda istina, da so preobloženi z delom – saj to trdijo vsi brez izjeme – in za svojo osebo nečem biti preindiskreten, da bi dalje segal s svojo analizo. Ali kako delo je to?! Že več nego deset let povprašujem okoli pri gg. okr. komisarjih in vrstnikih njihovih, koliko odstotkov njihovega dela je v istini takega, da zahteva pravniško predizobrazbo. In pri svojih poizvedbah dosihmal še nisem naletel na odgovor, kateri bi presegel delež 10 %. Vse ostalo, torej veliko večino dotičnega posla pa opravi normalno nadarjen manipulacijski uradnik, da celo skromna oficijantka bolj nego neprimerno dražji uradnik-jurist, kateremu take baže delo naravnost preseda. Potem kaka neizmerna izguba časa z brezplodnim pisarenjem! Nikjer po celem svetu se ne prelivajo taki potoki črnila, kakor v avstrijskih pisarnah. Posebna umetnost je, iz neznatnega slučaja, iz prave ničle napraviti gromaden akt, zlasti s pomočjo toliko priljubljenih šlajfarjev, z nepotrebnimi neskončnimi novimi poizvedbami itd., in v tej umetnosti so mnogi birokrati uprav virtuozi. Bodoča Jugoslavija mora v svoji upravi takoj s početka korenito zatreti te stare razvade. Proč s to nesnago! Mnogo bode storjeno v tem pogledu, ako v svoji upravi dosledno vporabljamo – stenografa in pisalni stroj! Konceptni uradnik, ne piši sam, temveč narekuj! Neverjetno, kako blagodejno vpliva moderna ta metoda na urnost in točnost cele uprave. Pri tem načinu uradovanja se ne bode več pripetilo, da se uradnik spravi na rešitev svojega akta, predno ga je v istini preštudiral. Jasna mu mora biti odločitev, še predno začne narekovati stenografu ali strojepiski. Predakt mora poznati, svoje misli mora imeti zbrane, izginejo iz koncepta tiste prepogoste korekture, istotako ne bode več vpletal onih vodenih dolgoveznih fraz, za katerimi se čestokrat skriva neznanje predmeta in nejasnost umevanja. Čas se bode prihranil in zlasti v uradih je čas – denar!

Pomisliti je pa še nekaj drugega. Dandanes v Avstriji menda niti najvestnejši budgetni kritik niti približno ne more izračunati, koliko stane celotna avstrijska uprava. Pač lahko poizve iz državnih računskih zaključkov, koliko znaša potrebščina za državne urade. Ali to niti z daleka ni vse! Oprava naših javnih poslov poverjena je v stari Avstriji poleg državnim organom še nebrojnim drugim uradnikom in funkcijonarjem, kateri vsi zajemajo iz javnih blagajn. Skupnih teh troškov natančno ugotoviti vsled razpršenosti dotičnih plačilnih mest je dandanes absolutno nemogoče. Ali baš, ker se poleg državnega upravnega organizma ter vsporedno ž njim še nahaja in pregiba tako komplicirani aparat takozvane avtonomne uprave, izhaja odtod dokaj kompetenčnih sporov, nebroj nepotrebnih pisarij in poizvedb, kar bi vse se dalo prihraniti po nasvetovani skupni in celotni upravi.

In še nekaj! Posebna nedostatnost opaža se v avstrijskem upravnem organizmu in ta izvira iz napačno razdeljene odgovornosti posameznih državnih funkcijonarjev. Krstili so to spako ministerijalni sistem. V vsakem uradu nosi vso odgovornost dotični predstojnik, celo za stvari, s katerimi nima ničesar opraviti, o katerih čestokrat nič ne razume. Dokaj je uradnih strok, katere so zgolj formalno prislonjene na kak urad, n. pr. davčni referat na okrajno glavarstvo, finančna uprava na deželno vlado. Razmerje je pravzaprav zgolj navidezno, ali vendar na zgoraj in na zunaj odgovoren je tudi za vse te agende šef političnega urada. Kolikokrat obleži strokovno že povsem rešeni akt na pisalni mizi ali v miznici pristojnega višjega, kateri mora podpis svoj metniti pod dotično rešitev! Škodljiv pa je ta sistem nezdrave pretirane centralizacije zlasti radi tega, ker se po njem kar v kalu zatre čut odgovornosti v avstrijskem uradniku. Samostojnosti mu manjka; tudi v slučaju, ko njega zadene stvarna odgovornost, tuhta pristni birokrat, kako bi se je iznebil in sila vesel je, ako se mu posreči, odvaliti to breme na višjo instanco! Vsaj upati smemo, da ne bomo prenesli upravnih teh razvad in nerodnosti v pisarne bodoče samostojne Jugoslavije. Potem bode naša uprava ne le primernejša in točnejša, temveč tudi cenejša nego današnja!

Načelo, po katerem se nam je ravnati, glasi se tukaj: Razmerno malo uradnikov a teh dobro plačanih, zato pa vsak izmed njih v istini delavec ter obremenjen s svojim deležem odgovornosti nasproti javnosti!

Finančno breme pa, izvirajoče pa iz dostojne dotacije javnih uslužbencev, bi se po mojem mnenju dalo zmanjšati, ako uvedemo poseben plačilni način. Kje je zaukazano, da morajo vsi prejemki uradniški biti izplačani docela v gotovem denarju? Ne bi bilo morda bolj umestno, da se isti prejemki, deloma uradniku odmerijo vživilih in drugem porabnem blagu? Saj itak mislim, da se bodoča samostojna Jugoslavija ne bode mogla omejiti zgolj na davke in davščine v ožjem pomenu besede. Monopoli bodo v državnem gospodarstvu po svetovni vojski sploh igrali mnogo večjo vlogo, države se bodo mnogo več morale utikati v produkcijo, tem ložje se bo dalo en del izdelanega blaga neposredno vporabiti za uradniško oskrbo. Koristili bi tem potom svoji lastni valuti, ugodili bi pa obenem tudi potrebam uradnikov in njihovih rodbin. Dandanes, ko se na vseh koncih in krajih kažejo kvarne posledice skrajne kapitalistične ureditve in ž njo zvezane davčne sisteme, bode ta misel pač našla dokaj privržencev, in resnih zagovornikov.

____________

Tako tedaj si predstavljam upravo slovenske skupine naše jugoslovanske samostojnosti. Namenoma ne segam dalje, ne grem preko Sotle in Kolpe! Naj si bratje Hrvatje in Srbi uredijo svojo upravo po svojih lastnih potrebah, željah in tradicijah, dobro bomo shajali, nemoteni eden od drugega. Celokupna državnost nas bode združila, to pa tem tesneje, čim bolj bode uprava naša prožeta vekovitih načel ljudske samoodločbe in svobode zlate!

V.
Uprava in ustava.

Namenoma sem na prvo mesto svoje razprave postavil upravo. Iz dvojnega razloga. Prvič, ker sta me učili zgodovina in praktična politika, da je uprava mnogo važnejša od ustave. Naravnost rečem, navzlic slabi, povsem nedostatni ustavi zamore narod in država prav dobro shajati, ako je le uprava dobro urejena, dočim celo najpopolnejša ustava kaj malo zaleže, ako je uprava slaba in koruptna. Potem pa je drugič pomisliti, da v sedanjem položaju niti mogoče ni, izdelati točnega načrta bodoče jugoslovanske ustave. Teoretično se da isti pač izumiti brez posebnih težav, toda v naprej odrekam praktično veljavo takemu poskusu. Saj niti obsega ne poznamo državni jednoti! To pa je absolutno potrebno, sicer zidamo v zrak in izumljena ustava bode visela v oblakih! Podobni bi bili možu, kateri bi pri kakem stavitelju hotel naročiti načrt nove zgradbe, ne da bi imel lastne stavbene parcele. Noben resen stavitelj ne bi maral prevzeti takega naročila. Saj mora imeti gotovo stavbišče, ogledati si mora teren, izmeriti njegove dimenzije, prilagoditi se mejašem, uvaževati vse okolnosti, – stoprav potem zamore načrtati primeren osnutek. Tako tudi zakonodajalec, sicer vstvari šablonsko delo, katero nikoli ne more zadostovali istinitim potrebam.

Z ozirom na dejanske razmere, kakor jih podaja negotova sedanjost, omejiti se hočem zgolj na vprašanje ustavne kompetence in sicer s stališča slovenske skupine. V teh mejah glasi se problem: Kaj se pridrži našemu dežel. zboru, kaj se odstopi v skupno posvetovanje jugoslovanskemu parlamentu? Vodilna misel mora biti tudi pri tej odmeritvi delokroga, da naj skupno ostane le to, kar zadeva celokupnost ter se s skupnim sodelovanjem bolje in uspešnejše da urediti. Vse drugo z mirno vestjo lahko prepuščamo posameznim deželam in njih deželnim zborom.

Tako gre brezdvomno in izključno slovenskemu deželnemu zboru vsa zemljiška kultura v celem svojem obsegu. Dotičnih svojih potreb najbolj poznamo sami in najbolj bomo sami skrbeli zanje. Nadejam se, da se v tem pogledu ne bodemo ustrašili niti tako velikopoteznih akcij, kakor jih zahteva vodna preskrba v Istri, Suhi- in Belokrajini, namakanje krškega polja v spodnjem njegovem delu, pogozdovanje naših kraških pokrajin itd.! Posebno važnost polagati je v tem oziru na dobro strokovno vzgojo, tedaj spadaj tudi celo strokovno poljedelsko in gozdarsko šolstvo v področje deželne zakonodaje in deželne uprave.

Na prevažnem polju narodne izomike ločil bi kompetence. Ljudsko šolstvo za našo slovensko skupino in v zvezi ž njim vzgojo učiteljskega naraščaja prisodil bi ljubljanskemu deželnemu zboru. Saj mora ljudska šola pripravljati mladino neposredno za praktični poklic, za dejansko življenje in le-to razvija se pri nas v poljedelski Sloveniji pod drugimi pogoji nego na primer v Boki Kotorski. Nikjer morda ni avstrijska centralizacija toliko škodovala kakor baš pri ljudski šoli. Ne omejujmo tedaj deželne avtonomije, kar se tiče ljudske šole: vsaka dežela naj si uredi ljudsko šolstvo po svojih istinitih potrebah!

Drugače pa pri srednjem in visokošolskem pouku. Tukaj bi pretirano razcepljenje celo škodovalo. Čemu bi na primer gimnazija v Kranju ali realka v Mariboru morala biti urejena po drugem učnem načrtu kakor sovrstne učilnice v Zagrebu ali Sarajevu? Notranjega povoda ni, potem pa je pomisliti, da bode v bodoči Jugoslaviji trgovski, gospodarski in družabni stik med posameznimi deli jugoslovanskega naroda mnogo intenzivnejši nego dandanes ter da bode premnogokrat naravnost kazalo očetu, da svojega otroka iz tega ali onega razloga z doma pošlje na srednjo šolo druge jugoslovanske skupine. Prosta mu bodi pot – ne zapirajmo si je sami po nepotrebnih, da celo kvarnih razlikah v srednješolski zasnovi!

Isto velja tudi glede visokih šol. In tu si pri tej priliki dovoljujem odkrito besedo, katera slove: Odnehajmo Slovenci vsaj začasno od svoje slovenske univerze! V trenutku, ko se zavedamo, da smo en narod s svojimi hrvatskimi in srbskimi brati, smejo za nas merodajni biti zgolj strokovni razlogi in oziri. Naše vseučilišče bodi vsaj za sedaj v Zagrebu, kjer naj bodi prosto slovenskim docentom, ako jim drago, predavati v slovenskem jeziku. Glejmo predvsem, da se jugoslovanska univerza v Zagrebu docela popolni in ojači. Spraviti moramo zavod na višek, vreden kulturnega naroda, tako da se bode uspešno mogel meriti z najboljšimi visokimi šolami kulturnega sveta. In stoprav potem, ko je dovršen organizem zagrebškega vseučilišča, ko je isto zadostno opremljeno z vsemi inštituti in kabineti, zbirkami in delavnicami, stoprav potem si omislimo drugo jugoslovansko univerzo na slovenskem ozemlju, katera naj plodonosno tekmuje s starejšo svojo sestrico!

Niti radi tega ne bi pretakal solza, če se prva jugoslovanska tehnika prav kje drugod ustanovi in ne na Slovenskem, toda z vso odločnostjo bi vztrajal pri zahtevi, naj se bogato opremi ter na vse stroke raztegne slovenska državna obrtna šola v Ljubljani . Po mojem mnenju bodi ona zavod, kateri naj preskrbi razvijajočo se jugoslovansko industrijo s praktičnimi inženirji. Sem naj prihajajo učenci z vseh krajev širne Jugoslavije, da se izuče v vseh panogah obrtnega pouka.

Tudi postavodaja o trgovskem šolstvu osredotočena bodi v osrednjem jugoslovanskem parlamentu. Pri tem je pa gledati na to, da se doseže jugoslovanska trgovska visoka šola in sicer v Trstu , kjer je naravni njen sedež. Morda bi kazalo, združiti jo z internatom, da se na ta način mladina obvaruje skušnjav in nevarnosti, pretečih njeni neizkušenosti v lahkoživem pomorskem mestu.

Skupno mora se dalje obravnavati in urejati vsa sodna zakonodaja, potem z malimi izjemami vse, kar se tiče trgovine, torej tudi zakoni o patentih in trgovskih znamkah. Osrednjemu parlamentu bi prepustil vse, kar je v zvezi zželeznicami, s plovitbo po vodi in po zraku, dočim bi ceste menda bolje se dale opraviti po deželnih zakonih. Posebno važnost polagam na navtiške šole. Naši hrvatski in srbski bratje v Dalmaciji in hrvatskem Primorju so itak svetovnoznani izborni mornarji, ali tudi o Slovencih sem do duše uverjen, da bodo s svojo drzovitostjo in hladnokrvnostjo skazali se na morju, kakor hitro jim strokovna šola nudi primerno izobrazbo. V starih časih so naši predniki po svetu sloveli kot prevozniki, naj prevzamejo sedaj potomci pod jugoslovansko trobojnico speditersko vlogo po sinjem morju! Tako zaljubljen sem v to idejo, da bi njej na ljubo baš pri navtiškem šolstvu napravil izjemo ter ga podredil deželnozborski zakonodaji.

Pri financah bo ločiti med državnimi in deželnimi financami; kakor sem uže namignil na drugem mestu, bode treba državo in dežele dotirati s posebnimi samostojnimi dohodki. Samo po sebi se razume, da finančno- in davčnotehnični zakoni o državnih dohodkih sklenejo se v osrednjem jugoslovanskem parlamentu.

Prerano bi bilo danes, ako bi hotel dotakniti se kompetence glede določitve vnanje politike in glede vojaštva. O teh prevažnih predmetih [dobro je] govorili stoprav tedaj, če se svetovna vojska končno odloči ter se napravi docela jasen položaj. Pač pa moram odgovarjati na vprašanje, komu poverim ureditev verskih zadev in stvaritev verskih zakonov? In v tem pogledu se mi vsiljuje po resnem preudarku prepričanje, da bi kazalo tudi to znamenito gradivo prepuščati legislativi deželnih zborov. Dobro znam, da se dado navajati tehtni razlogi tudi za pristojnost centralnega parlamenta. Ali baš v verskem oziru bomo v bodoči Jugoslaviji v vseh deželnih skupinah dokaj pisani, dočim imamo v slovenski skupini kompaktno celoto vernega katoliškega prebivalstva skoraj brez drugoverske primesi. Uverjen sem, da bomo mi Slovenci, izučeni po bridkih skušnjah dolgotrajnega bratomornega boja, zlehka si med seboj uredili zakonite razmere katoliškega bogočastja, zlasti če se držimo gesla: Prosta cerkev v prosti državi! Manj gotovo je pa to v celokupni Jugoslaviji, tako mešoviti v verskem oziru, in mlada, komaj porojena država potrebuje notranji mir, kojega ne kaže ogrožati po verskih sporih. Vzemimo na primer le prevažno vprašanje, komu naj poverimo vodstvo matrik in videli bomo, da spadajo tudi bogočastne zadeve med one, katere najbolje rešimo na avtonomni podlagi.

____________

Mi hočemo Jugoslavijo . Skušal sem, predstavljati si, kako bi v jugoslovanski samostojni državi Slovenci in pa istranski Hrvatje zamogli osnovati svojo upravo. Pri tej priliki sem nekako boječe pogledal tudi pod oni zastor, kateri nam dandanes še zakriva bodočnost jugoslovanske ustave. Izročam svoj operat v pretres in oceno naši javnosti. Pristaš zgodovinske šole ni kaj naklonjen primerjevalni metodi, vendar svojega umovanja nisem obremenjal s citati iz raznih ustavnih in upravnih zakonov drugih držav. Namenoma ne. Oboje namreč, ustava in uprava, vzrasti mora iz realne istinitosti narodnega življenja, sicer je slabotni plagijat, nerodno skrpucalo, katero se kaj lahko prilega samoniklemu životu. Rajši sem za svet vprašal praktične skušnje svojega lastnega političnega delovanja. In v tem pogledu sem morda doživel več nego večina sedanjih naših politikov, Opazoval sem gibanje našega javnega organizma z različnih stališč. Kot mnogoletni državni in deželni poslanec, kot državni uradnik in predstojnik samostojnega urada ter naposled kot deželni glavar in vrhovni šef deželne avtonomne uprave. Usedlino svojih študij in skušenj podajam v teh člankih, zadovoljen bodem z uspehom, ako z njimi zbudim vsestransko razpravo o globokih problemih naše uprave in pa ustave!