Leta 1909 je bil v okviru hrvaške skupnosti v Trstu ustanovljen denarni zavod z imenom Hrvatska štedionica – registrovana zadruga z ograničenim jamstvom. Zamisel o osnovanju lastnega denarnega zavoda je padla na plodna tla, saj je po dveh letih zadruga štela že preko 400 članov. Štedionica je poslovala v strogem središču mesta, v prvem nadstropju stavbe na Borznem trgu št. 3. V času njenega delovanja so se člani denarnega zavoda sestali na enajstih letnih skupščinah. Na prvi so hranilnico ustanovili, nato je pa sledilo devet rednih občnih zborov, na izrednem enajstem pa so člani sami razpustili denarni zavod. Prvi redni občni zbor se je odvijal 3. aprila 1910, drugi 26. marca 1911, tretji 24. marca 1912, četrti 26. marca 1913, peti 29. marca 1915, šesti 18. avgusta 1917, sedmi 2. novembra 1920, osmi 8. junija 1921 in deveti 8. junija 1922. Izbruh prve svetovne vojne je močno prizadel poslovanje hrvaškega denarnega zavoda, težave pa so sledile tudi v času povojne obnove, saj je po razpadu avstrogrske monarhije Trst pripadel Kraljevini Italiji. Zloglasnega 13. julija 1920 so fašistične škvadre poleg tržaškega Narodnega doma napadle še druge cilje, med njimi je bil tudi sedež Hrvatske štedionice na Borznem trgu. Iz previdnosti so člani na občnem zboru leta 1920 prilagodili naziv, Hrvatska štedionica se je preimenovala v Zadružno štedionico oz. v italijanskem prevodu Cassa di risparmio federale. S tem dejanjem je iz imena banke izginila narodnostna oznaka. Pritisk italijanskih bančnih oblasti pa je kljub temu bil prehud in je oviral normalno poslovanje. V težkih okoliščinah so se zadružniki 7. novembra 1922 še zadnjič zbrali na izredni skupščini ter se odločili za likvidacijo. S tem dejanjem so se izognili nasilnemu podržavljenju denarnega zavoda in s tem odvzemu premoženja dejanskim hrvaškim lastnikom. Ob razpustu je Hrvatska štedionica štela 612 članov, na mestu predsednika pa so se v 13 letih obstoja hranilnice zvrstili Ljubomir Tomašić, Ivo Antičević, Milan Marušić in Ivo Randić. Milan Pahor