Avtorica izhaja iz podmene, da ima koncept enakosti in pozitivne diskriminacije v sklopu varstva narodnih ali etničnih manjšin svoje posebnosti, ki se izražajo zlasti v tem, da v zasnovi modela varstva pri zagotavljanju pravic prevladuje teritorialno načelo, ter v zgodovinski vlogi manjšinskega varstva, ki se je najprej izoblikovalo kot samostojna celota in šele v novejšem času vključilo v sistem mednarodnopravnega varstva človekovih pravic. V članku so citirani primeri iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in sodne prakse v Sloveniji, ki potrjujejo, da je na mednarodni ravni prišlo do evolucije na področju varstva narodnih manjšin, ki pa se zaenkrat še ne zrcali v celoti tudi v obveznosti držav do sprejema pozitivnih ukrepov za izboljšanje položaja posameznih skupin. Citirani primeri iz Slovenije potrjujejo dosledno zavezanost k striktnemu uresničevanju ukrepov “pozitivne dikriminacije” na podlagi ustavnih pooblastil za urejanje položaja ustavno priznanih narodnih skupnosti in za romsko skupnost na podlagi teritorialnega načela manjšinskega varstva. Za poglobitev varstva drugih manjšinskih skupnosti v Sloveniji pa se v prihodnosti odpira prostor na področju sprejemanja pozitivnih ukrepov v smislu posebnih ukrepov, ki jih v fleksibilni obliki predvideva Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin za omogočanje participacije v javnem življenju ter za ohranjanje identitete, jezika in kulture.