Med ustanovami, ki so v začetku 20. stoletja zapustile vidno in bogato sled v Nabrežini, velja poudariti pomen Javne ljudske knjižnice. Pot društva se začenja 10. januarja 1906, ko so se domačini zbrali na javnem shodu v vasi. Zbrani pobudniki so na shodu izvolili pripravljalni odbor, ki mu je predsedoval Hinko Holler. Pripravili so statut društva ter sprožili nabiralno akcijo za denar in knjige. V dveh mesecih so zbrali okrog 200 knjig. Ustanovni občni zbor je bil 21. aprila 1906 v prostorih gostilne Ignaca Tanceta v Nabrežini. Društvo je takrat štelo 43 članov. Izvolili so novo vodstvo: Predsednik Ivan Skrjanec, podpredsednik Hinko Holler, blagajnik Rado Medič, tajnik Ivan Kosmina, odborniki Josip Frančeškin, Lambert Pertot, Ivan Caharija, Franc Nemec. Knjižnica je imela svoje prostore v stavbi Konsumnega društva v Nabrežini. Odprta je bila dvakrat tedensko: ob nedeljah opoldne in ob sredah zvečer. Poleg upravljanja in vodenja knjižnice je društvo gojilo še predavateljsko dejavnost ter skrbelo za družabnost s prirejanjem plesov in veselic. Leta 1911 so izdali manjšo knjižico z naslovom V spomin petletnice 1906-1911. Pred prvo vojno je deloval še amaterski dramski krožek v okviru društva. Izbruh vojne je ohromil delovanje. V začetku leta 1920 je knjižnica ponovno zaživela, knjižni fond je štel okrog 1000 enot. Razmere pa so se spremenile, saj je Nabrežina bila v kraljevini Italiji, avstroogrska monarhija je razpadla po prvi vojni vihri, nastopilo je obdobje fašističnega režima in nasilja nad slovenskim prebivalstvom. Za knjižnico so se začeli težki časi. Najprej, v letu 1923, je moralo vodstvo med člane sprejeti pripadnike fašistične stranke. Leta 1926 je v prostore knjižnice vdrla fašistična škvadra, ki je opustošila društvene prostore. Knjige in časopise ter ves društveni arhiv so zmetali na glavni trg v vasi, kjer so vse skupaj demonstrativno zažgali. 19. julija 1927 je bila Javna ljudska knjižnica v Nabrežini razpuščena s posebnim odlokom. Milan Pahor