Novodobne manjšine na primeru Turkov v Nemčiji

Avtor(ji): Božič, Maja
Jezik: slovenski
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2006
Založnik(i): Univerza v Ljubljani; Filozofska fakulteta, Ljubljana
Soavtor(ji): Dušan Nećak (mentor)


  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/907
    • dcterms:title
      • Novodobne manjšine na primeru Turkov v Nemčiji
    • dcterms:creator
      • Maja Božič
    • dcterms:subject
      • novodobne manjšine
      • priseljenci
      • 20.stoletje
      • Nemčija
      • Turki
      • zakonodaja
      • minorities
      • immigrants
      • 20th century
      • Germany
      • Turks
      • legislation
    • dcterms:abstract
      • Nemčija se je v nacionalno državo začela oblikovati razmeroma pozno, v 19 stoletju. Sestavni del politike vzpostavljanja nad deželne, državne identitete, oziroma sprva pripadnosti cesarstvu, je tvorilo določanje lastnega z definiranjem in distanciranjem od tujega. Iz tega je mogoče pravilno sklepati, o prisotnosti tujcev, ali bolje, tujih delavcev na nemškem prostoru že v tem času. Kot reakcija na priseljevanje tujih iskalcev dela in beguncev, tako Ulrich Herbert, je bil 22. julija 1913 sprejet Nemški cesarski in državljanski zakon (Das deutsche Reichs- und Staatsangehörigkeitsgesetz). Ta je prvič uvedel enotno nemško državljanstvo, imenovano »Staatsbürgerschaft«, kot dopolnilno k obstoječim državljanstvom dežel imenovanih »Staatsangehörigkeit«. Ta so bila ukinjena leta 1934 v prid enotnega nemškega državljanstva. Do leta 1934 sta torej obstajala dva tipa državljana, državljan dežele (Staatsangehöriger) in državljan celotne države (Staatsbürger). Državljansko pravo z leta 1913 pa je doživelo bistvene spremembe šele tik pred iztekom 20. stoletja. Kljub skoraj nepretrganemu toku priseljevanja tujcev od 1880 do danes, ta kontinuiteta danes ni prisotna v nemški zavesti. Čeprav je vsakokratni nov odnos (novo srečanje) nemške družbe (ne samo nemške) s tujci pogojen s preteklimi izkušnjami družbe z njimi. Podobno kot bi si ustvarili mnenje o nekom, ki ga še nismo (osebno) srečali. Nemški prostor so tako zaznamovali sezonski delavci, prisilni delavci med vojno, nemški izgnanci po 1945 iz vzhodne Evrope, gostujoči delavci in begunci. Po naravi so bila bivanja teh ljudi v Nemčiji v glavnem začasnega značaja. V primeru izgnancev pa so ti v nekaj generacijah izgubili značaj tujca, spričo ne velikih razlik z matično nemško družbo (uspešna integracija). Problem nastane v drugi polovici 20. stoletja, ko se je dobrodošlo, a začasno vabljeno, tuje gostujoče delavstvo (največ Turki) začelo ustaljevati v ZRN. Tega nemška politika ni hotela sprejeti, in je še vedno vztrajala pri začasnosti bivanja tujih delavcev, težila k zmanjševanju priseljevanja in se zavzemala za vrnitev teh tujcev v matične države. To se kaže v konec 70. let 20. stoletja sprejeti paroli nemške politike, da Nemčija ni dežela priseljevanja. Čeprav je konec osemdesetih vsem postalo jasno, da temu ni tako, se je parola obdržala do sprejetja Zakona o priseljevanju, s katerim je Nemčija tudi 'uradno' postala dežela priseljevanja. Po štetju prebivalstva z dne 31. 12. 2003 je imela ZRN skupno 82.532.671 prebivalcev. Od tega je bilo 7.341.820 tujcev, kar znaša 8,9% vsega prebivalstva. Tri četrtine teh tujcev prihaja iz tretjih držav, to je držav, ki niso članice EU. Največji delež med njimi predstavljajo priseljenci iz Turčije z 2,5 milijonov prebivalcev, ki so kot največja v ZRN živeča tuja muslimanska skupnost, deležni tudi precejšnje pozornosti.
    • dcterms:publisher
      • Univerza v Ljubljani; Filozofska fakulteta, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Dušan Nećak (mentor)
    • dcterms:date
      • 2006
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:language
      • slv
    • dcterms:coverage
      • Nemčija, 20. stoletje