Članek se osredotoča na emigracije t. i. evropskih naseljencev iz afriških kolonij v Evropo, na primeru Alžirije, Angole in Zimbabveja. To je manj znani del v povojni zgodovini mednarodnih migracij na omenjeni relaciji oziroma v Evropo sicer. Vse do danes ga ne moremo pojmovati kot eno od končanih epizod sodobne migracijske zgodovine. Poudarja pomembnost tega procesa oziroma vrste migracij pri vzpostavljanju migracijskih omrežij med Afriko in Evropo. Prispevek se najprej na kratko ustavi pri okoliščinah, ki so pripeljale do množičnejših emigracij evropskega prebivalstva v afriške kolonije. Te so potekale predvsem od konca 19. stoletja do začetka sedemdesetih let 20. stoletja. Poudarek je na pregledu političnih in socialno-ekonomskih razmer, ki so vladale med evropskimi naseljenci in večinskim prebivalstvom v izbranih primerih Afrike. Te razmere so namreč v duhu antikolonializma, ki je vladal nacelini, pripeljale do bega evropskih naseljencev s teh ozemelj. Pri vsakem izmed izbranih primerov je nakazano, v kolikšni meri so kolonialne vezi vplivale na vzpostavitev in krepitev migracijskih vezi, predvsem med njimi in njihovimi nekdanjimi evropskimi centri. Od osamosvojitve omenjenih treh kolonij je namreč na tej relaciji počasi prihajalo do porasta emigracij večinskega prebivalstva.