V Kanalski dolini (Italija) še danes na skupnem prostoru živijo štiri jezikovne skupnosti: Italijani, Slovenci, Nemci in Furlani. Zaradi asimilacijesta ogroženi avtohtoni narodni skupnosti Slovencev in Nemcev. V približno trinajstih vaseh živi dobrih tisoč prebivalcev s slovensko in/ali nemško materinščino. Prispevek prikazuje delni rezultat obširne študije, ki poteka na univerzi v Innsbrucku (Avstrija) na temo: Ogrožanje etnolingvističneraznolikosti v Kanalski dolini (Italija). Posvečen je vaški identiteti, ki je deloma še trdno zasidrana pri starejših Kanalčanih, posebej še v tradicionalno slovenskih vaseh. V prispevku imajo tudi prizadeti sami priložnost, da pripovedujejo "kot strokovnjaki za svoja življenja". "Mi smo vedno bili samo Žabničani" - take in podobne izjave so izraz lokalne identitete in tesne povezanosti z vasjo. Lokalno (in ne etnično) samoopredelevanje je brez dvoma tudi strategija preprečevanja konfliktov med etnijami, ki živijo na skupnem prostoru v Kanalski dolini. Medtem ko starejši še vedno trpijo zaradi zgodovinskih travm, pa se mlajša generacija vse bolj odpira večinski, italijanski narodnosti: šolanje in zaposlovanje v večjih centrih in s tem povezana selitev, mešani zakoni ("intermarriage") ter italijansko okolje so dejavniki, ki vodijo v asimilacijo. Ponekod pa se kaže nasprotni razvoj: Nekateri starši pošiljajo svoje otroke v dvojezične šole v Celovec, Podklošter ali pa v Trst in Gorico, da bi se tam naučili slovenščine in/ali nemščine. Nekateri mladi pa kažejo neke vrste "simbolično etničnost" (Gans 1979): zanimajo se na primer za stare običaje, obenem pa se jeziki njihovih prednikov zgubljajo. Upanje za prihodnost dajejo predvsem zakoni (1999, 2001) za zaščito manjšin v Italiji, večkulturne ponudbe v šolah, zasebni jezikovni tečaji ter vstopa Avstrije in Slovenije v Evropsko skupnost.Prav z njima sta slovenščina in nemščina tudi v Italiji vse bolj pomembna jezika za razvoj gospodarstva in čezmejnega sodelovanja.