Prispevek oriše življenjsko pot slovenskega duhovnika, poliglota, jezikoslovca, bibliotekarja, profesorja Štefana Kociančiča in njegovo delovanje v Gorici sredi 19. stoletja. Opozori na vlogo goriškega bogoslovnega semenišča pri vzpostavljanju slovenske identitete v mestu in Kociančičevo prizadevanje za rabo slovenskega jezika v javnosti. Besedilo se v nadaljevanju osredotoči na Kociančičeve prispevke "Iz Gorice", ki so med letoma 1851 in 1862 izhajali v katoliškem časniku Zgodnja danica. Avtor v njih obravnava aktualne dogodke, ki so v omenjenih letih odmevali v Gorici in širši okolici. Njegove publicistične objave hkrati opisujejo zgodovinsko, jezikovno, narodnostno in kulturno pestrost Gorice sredi 19. stoletja. Nekoliko daljši izseki Kociančičevih besedil pa pričajo o stanju slovenščine izpred sto petdesetih let.