Prispevek na podlagi korespondenčnega gradiva druge polovice 19. stoletja in prve tretjine 20. stoletja na Slovenskem analizira moralno spornost govora o sebi, svoji vrednosti in svojih dosežkih. Zgodovinske vznike težav z neposredno in neobremenjeno samoprezentacijo išče v krščanski preokupaciji z grehom ponosa in samoljubjem ter v zgodnjenovoveški francoski literarni praksi. Prvi del prispevka skuša s pregledom področij zgodovine čustev in etike vrlin misliti metodologijo, ki bi bila primerna za raziskavo omenjenega fenomena. Glavni fokus drugega dela prispevka je na analizi arhivskih virov, ki prinaša pregled pisemskih komunikacijskih situacij, v katerih so njihovi akterji z uporabo posebnih samoprezentacijskih strategij lahko uspešno in moralno nesporno predstavili sebe in svoje interese.