V okviru slovenskih narodnoemancipacijskih naporov ima pomembno mesto konfederativna državnost, ki so jo Slovenci dosegli v leta 1918 obstoječi Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Država SHS je obstajala od 29. oktobra 1918, ko se je večina habsburških Jugoslovanov odcepila od Avstro-Ogrske, do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z izjemo Prekmurja, Međimurja, Bačke, Baranje in Banata je ob svojem nastanku obsegala vse jugoslovanske ozemlje nekdanje monarhije. V Državi SHS so si Slovenci vladali sami prek svoje Narodne vlade SHS v Ljubljani. Prva slovenska nacionalna vlada je razen na področju zunanjih zadev državno oblast izvajala na vseh drugih področjih političnega, družbenega, gospodarskega in kulturno-prosvetnega razvoja. To so v državnopravnem pogledu uredili s tako imenovano Naredbo o prehodni upravi, ki jo je sporazumno z Narodnim Vijećem SHS v Zagrebu, najvišjim organom oblasti v Državi SHS, 21. novembra 1918 izdala Narodna vlada. Po njej je Narodno Vijeće pooblastilo Narodno vlado, da upravlja Slovenijo. Narodna vlada je delovala samostojno, iz česar je izhajala državnopravna zasebnost Slovenije v Državi SHS. Ta je eden od zgodovinskih argumentov slovenske osamosvojitvene volje v 20. stoletju.