Hišna številka je ena najpomembnejših inovacij razsvetljenega 18. stoletja, ki je bilo naravnost obsedeno z redom in klasifikacijo, z željo po obvladovanju prostora in prebivalstva, z željo oblasti po natančnejšem vpogledu v notranje resurse države iz davčnih, policijskih in predvsem vojaških razlogov. Rezultati različnih popisov ljudi, ki so se med seboj močno razlikovali, so nakazovali potrebo po določanju njihove prostorske pripadnosti. V reformno-absolutističnem času cesarice Marije Terezije so, da bi za uspešno izvedbo vojaške obveznosti pridobili kar se da natančne podatke o moškem prebivalstvu (in vprežni živini), ob vojaški konskripciji leta 1770/71 izvedli tudi numeracijo hiš. Z vidika nadzora nad (potencialnimi) vojaškimi obvezniki so morale lokalne popisne komisije v skladu s patentom z dne 10. marca 1770 v vsakem kraju najprej oštevilčiti hiše in s tem vsakemu prebivalcu določiti stalno bivališče. Hišna številka kot zanesljivo znamenje identifikacije je dala vsaki hiši njeno lastno, nezamenljivo pozicijo. Omogočila je državno »prilaščanje« v hiši živečih podanikov, z vidika absolutistične države je ljudstvo spreminjala v »uporabno prebivalstvo«.