O vsebini: Rodbini Semič in Semenič spadata med ministerialiteto goriških grofov, katere prve člane srečamo na Metliškem in v Marki (na Dolenjskem) v 14. stoletju. Obe rodbini sta tedaj imeli hišo v Novem trgu v Metliki, goriški ustanovi ob nemirni meji cesarstva. Medtem ko rodbina Semič v 15. stoletju izumre, pa Semeniči v istem času razširijo svoje posesti in v obrambi cesarja Friderika III. na Dunaju (oktober-november 1462) ter v bojih s Turki na Sotli (1475) pridobijo nemajhen vojaški sloves. 16. stoletje je čas razcveta rodbine, ki na Metliškem poseduje gradove Turn pri Semiču, Turn pri Črnomlju (Breznik), Vinica in Dominiče (Dvor pri Sv. Marjeti) ter opravlja vojaško službo na sami meji dežele in cesarstva. Semeniče najdemo med prvimi protestanti Metliškega, Sigmund gradi molilnico pred mestom Metliko, njegov sin Andrej (II.) podpisuje pritožbo zoper ravnanja škofa Tomaža Hrena. Konec 16. stoletja pridobijo tudi prvo posest v Marki, dvor Grundelj, kar že nakazuje njihov premik z gospodarsko in vojaško vse bolj marginalnega Metliškega v Marko. V 17. stoletju Semeniči pridobijo še več dvorov na Dolenjskem in prav tam najdemo stoletje pozneje njihove zadnje posesti. Ob tem Semeniči še vedno služijo kot vojaki na nemirni meji, posebno v Brinju in Otočcu v Liki na Hrvaškem. Zadnji članici rodbine, Katarina Semenič in Marija Ana Kristina Semenič por. Bosizio sta najverjetneje umrli leta 1778, s čimer je rodbina izumrla.
O predavatelju: Janez Weiss (r. 1978) je univerzitetni diplomirani zgodovinar, zaposlen v Črnomlju, kjer se že več kot desetletje intenzivno ukvarja s preučevanjem prazgodovinske, antične, srednje- in novoveške preteklosti Bele krajine. Posebno ga zanima iskanje novega, še nepoznanega arhivskega gradiva, tako v Arhivu RS kakor v širšem prostoru nekdanjega cesarstva. Trenutno je študent 3. letnika doktorskega študija pri dr. Rajku Bratožu in dr. Miranu Lovenjaku na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer pripravlja disertacijo o razvoju rimske oblasti v jugovzhodnoalpskem prostoru. Kar zadeva njegov historiografski angažma, velja izpostaviti pomoč pri prvem integralnem prevodu Valvasorjeve Die Ehre deß Herzogthums Krain v slovenski jezik ter pri pisanju in urejanju obsežnih spremnih študij (2009–2014). Samostojno je objavil več kakovostnih, na vire prve roke oprtih razprav s področja zgodovine Bele krajine.