Tudi v zgodovinopisju se je v zadnjih letih močno uveljavilo spoznanje o kontingentnosti in situacijski naravi skupinskih identitet. Poleg tega se je z recepcijo dognanj socialne antropologije uveljavilo tudi prepričanje, da je na pretekle identitete potrebno gledati s “perspektive domačinov”, ne pa v preteklost prenašati identitetnih kategorij, veljavnih v sedanjosti. Na podlagi tega je v zadnjih desetletjih prišlo do revizije interpretacij, ki so današnje narode prikazovale kot nujen rezultat zgodovinskega razvoja. Mnogi zgodovinarji danes skupinske identitete razumejo kot rezultat procesov, ki niso bili determinirani in so vedno imeli alternative. Današnje stanje torej ni zgodovinska nujnost, ampak rezultat naključij, prelomov, neuspehov … Hkrati so raziskovalci pokazali, da tudi po uveljavitvi nacionalizmov, nacionalnost niti približno ni bila (in ni) relevantna za celotno prebivalstvo oziroma ni bila relevantna v vseh situacijah. Konferenca želi na te izzive odgovoriti s študijami konkretnih primerov. Zanimalo nas bo, s čim so se identificirali prebivalci prostora med Donavo, Alpami in Jadranom, kako so se odzivali na poskuse uveljavljanja novih identifikacijskih kategorij – kot je bil na primer narod –, kakšna so bila razmerja med različnimi identifikacijskimi kategorijami, kako so te izginjale, se pojavljale ali se transformirale. Prav tako nas bo zanimalo, kateri dejavniki so vplivali na te procese. Pri tem nas ne zanimajo samo etnične ali nacionalne identifikacijske kategorije, ampak tudi poklicne, verske, politične, spolne in druge na podlagi katerih so se oblikovale skupine in ki so pokazale svojo relevantnost v posameznih situacijah in okoliščinah. Poleg tega bomo poskušali zgodovinske vire motriti skozi perspektivo koncepta »večplastne identitete«, ki ustrezneje ponazarja posameznikove identitetne izbire, strategije in pripadnosti, ki so še zlasti v modernih družbah ves čas na razpolago.