Tržaški novinar, vojni dopisnik in pisatelj Paolo Rumiz je strasten popotnik in mojster skrbno pripravljenih potovanj brez naglice, ki jih opravi peš ali z naključnimi prevoznimi sredstvi. Raziskovalec dežel na prelomnicah in pozabljenih krajev ter izjemno občutljiv pričevalec o prelomnih dogodkih v naši soseščini. Civilizacija se rodi iz kulta mrtvih. To antropološko dejstvo je temeljno izhodišče njegove knjige Kot konji, ki spijo stoje, ki nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Avgusta 1914 je več kot sto tisoč moških iz Julijske krajine in Tridentinskega odšlo na vojno. Bojevali so se za avstro-ogrsko cesarstvo, ker so bili tedaj pač njegovi podložniki. Za cesarja so prelivali kri v Galiciji, Karpatih in na balkanskih bojiščih. Petindvajset tisoč se jih nikoli ni vrnilo. Ležijo na več kot 400 vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Tiste, ki so preživeli vojne grozote in se po mnogih pustolovščinah in ujetništvu v daljni Rusiji vrnili v domače kraje, je pričakala nova država, kraljevina Italija. V njej so veljali za nezanesljive, saj so se med vojno borili na napačni strani. Njihovo zgodovinsko izkušnjo je pod fašizmom prekril sramoten molk; oblasti so jih namenoma prepustile pozabi, ki traja še danes. Italijanska država je celo dopustila, da so se porazgubili seznami tistih, ki so padli pod zastavo z dvoglavim orlom. Ob tem si pisatelj zastavlja pomenljivo vprašanje: »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« Rumiz po sledeh svojih dedov odpotuje v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo ranjkega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Potovanje v deželo senc se začne pri velikem pomniku Sto tisočem, italijanskim žrtvam bojišča ob Soči in na Krasu v Redipuglii, ki mu pravijo: »Če hočeš izvedeti resnico o nas, pojdi poiskat one z druge strani, tiste brez imena in brez groba.« Z vlakom odpotuje iz Trsta po sledeh vojaških transportov, ki so avgusta 1914 vozili na rusko fronto (v vagon je šlo osem konj ali dvainštirideset mož), in opravi vrsto obrednih dejanj. Prižiga lučice na vojaških pokopališčih v beskidskih gorah, prebija se skozi goščavje, ki prerašča trdnjavski kompleks okoli mesta Przemysl, kjer se je več kot sto tisoč obkoljenih cesarskih vojakov branilo pred Rusi skoraj pol leta, dokler jim ni zmanjkalo hrane in so se morali predati. Govori s padlimi – eden čustvenih vrhuncev dela so pretresljive, v tržaškem narečju in ritimizirani prozi zapisane Litanije za Tržačane, padle v Karpatih. Prebira spomine veteranov velike vojne; v roman je uvrščeno več umetelno stiliziranih odlomkov iz vojaških spominov, ki izjemno razločno prikažejo strahotno dogajanje izpred sto let, pa tudi obešenjaške resnične zgodbe o udeležencih velike vojne, podobne tistim iz Dobrega vojaka Švejka. Prebija se skozi galicijsko deželo, zaznamovano z neštetimi pokoli, in premišljuje o nezmožnosti Evrope, da bi se iz zgodovine kaj naučila. Priča je nemirom, ki so prinesli prevrat v Ukrajini in ponovnemu prebujanju napetosti med zahodom in Rusijo vzdolž frontne črte iz leta 1914. Potovanje po bojiščih se konča ob Drini in v Beogradu, na Balkanu, kjer se je prva svetovna vojna začela. Zadnji prizor v knjigi je poganska spravna daritev za vse padle velike vojne ob vznožju sakrarija v Redipuglii, kjer se je njegovo romanje med sence tudi začelo: prižiganje lučic (na tem nacionalnem spomeniku prepovedano početje) in pojedina z jedilnikom, nabranim na vseh bojiščih prve svetovne vojne od Flandrije do Armenije.