Politična meja je pogosto delno fantazija, delno pa samoizpolnjujoča prerokba. Določanje meje izvira iz tega, kako je predstavljena. Meje so "bistvenega pomena za kognitivne procese, saj omogočajo opredelitev taksonomij in konceptualnih hierarhij, ki strukturirajo tok misli" (Mezzadra in Neilson, 2013, str. 16). Meja "lahko sčasoma postane brezobličen dinamičen in kompleksen pogoj. Nenehno spreminjajoča se krajina postane uporabno konceptualno orodje za razmišljanje o mejah namesto konvencionalnega modela reda" (Monacella in Ware, 2007, str. 21). Bélanger razume krajino (ter procese in sisteme znotraj nje) kot operativni infrastrukturni okvir (Bélanger, 2010, str. 345). Zakoreninjena v prostoru "predmetnega sveta in med njim" (Allen, 1999, str. 52) je meja prostor arhitekturne intervencije. V prispevku na prvem mestu trdim, da je politična meja dejansko infrastruktura. Nadalje pa verjamem, da takšna opredelitev meje kot infrastrukture omogoča novo analitično podlago za razumevanje upravne dediščine meja. Kot infrastrukturo je upravno dediščino meja mogoče analizirati s spremenljivimi označevalci, na primer s spremembami lokacije mejnih kontrolnih točk, spremembami politik itd. Uporabila sem študijo primera reke Detroit med ZDA in Kanado, saj gre za rečno mejo ob najdaljši nevarovani meji na svetu. Meja med ZDA in Kanado je izšla iz arbitrarne črte, ki bila sčasoma razumljena in sprejeta kot ločnica med ljudmi, narodoma in gospodarstvoma (Konrad in Nicol, 2008, str. 57). Od leta 1786 do leta 1807 je meja ob reki Detroit "bremenila", hkrati pa tudi spodbujala "soodvisnost skupnosti, trgovine in države" (McDougall in Valentine, 2004, str. 13). Ker je bila reka s pogajanji določena kot politična meja, je ostala območje interakcije, zlasti ker plovna pot sledi mednarodni meji. Na podlagi analiz polno-prazno (figure ground) starih in novih mejnih kontrolnih točk, ekoloških tokov in gibanja ljudi trdim, da je v smislu infrastrukture upravna dediščina meje jasno razvidna in poosebljena v reki Detroit.