Izraelsko-sirska meja je bila določena s pogajanji med Veliko Britanijo in Francosko republiko med prvo svetovno vojno in po njej (sporazum o Mali Aziji [Sykes–Picot], francosko-britanski dogovor o mejah [Paulet-Newcombe] itd.). Večina vidikov teh pogajanj je že bila objavljena, v senci je ostal le bahajski. Od osemdesetih let 19. stoletja je bahajska skupnost na severnih obalnih ravnicah Izraela ustanovila tri naselja na vzhodni in južni obali Tiberijskega jezera: Umm-Juna, A-Samra in Nuqeib. Četrto naselje, El-Adasiye, je bilo ustanovljeno na začetku dvajsetega stoletja v bližini reke Jarmuk. Med francosko-britanskimi pogajanji o mejah so se Britanci osredotočili na ta naselja pri svojih zahtevah po južni obali Tiberijskega jezera – območju s plodnimi kmetijskimi zemljišči, pomembnimi vodnimi viri, glavno železniško progo in nekaj novimi judovskimi naselji. Glavni britanski pogajalec S.F. Newcomb je v zagovor uporabil tudi dejstvo, da je bil lastnik teh zemljišč britanski plemič Sir Abbas, znan tudi kot Abdul-Baha – voditelj bahajske skupnosti. V predavanju bom na kratko povzel zgodovino bahajskih naselij na tem območju in francosko-britanska pogajanja o mejah v prvih povojnih letih. Osredotočil se bom na odnose med Veliko Britanijo in bahajskim voditeljem Abdul-Baho, pri čemer dvomim o resničnosti bahajske zgodbe o podelitvi viteškega naziva Abdul-Bahi v zahvalo, ker je med vojno pomagal ogroženim ljudem v Haifi in Aki, saj menim, da je šlo pri tem za realnopolitične in globalne britanske interese na Vzhodu in Zahodu.