Na začetku dvajsetega stoletja sta bili dve pokrajini Ruskega imperija, Kurlandija in zahodni del Vitebska, pomemben del razprav o vprašanju, kje naj bi potekale meje prihodnje neodvisne poljske države. Ti ozemlji sta bili pod vazalno upravo Poljsko-Litovske zveze (vojvodstvo Kurlandija in Semgalija ter Livonija), dokler nista na koncu osemnajstega stoletja pripadli Ruskemu imperiju v nizu delitev, ki so pripeljale do izbrisa Poljsko-Litovske zveze z zemljevidov. V zgodnjem dvajsetem stoletju – med viharji prve svetovne vojne, poljsko-sovjetske vojne ter vojn za latvijsko in litovsko neodvisnost – so si številni poljski politiki, geografi, zgodovinarji in etnografi skupaj prizadevali za ponovno vključitev teh domnevno "izgubljenih" pokrajin v vizijo bodoče poljske države. Prispevek preučuje vprašanje, kako je kartografija v tem obdobju postala pomembno vizualno orodje za sporočanje različnih predstav in opredelitev bodoče poljske države – od zamisli o manjši etnolingvistično opredeljeni Poljski do maksimalističnih federalističnih predstav, ki so temeljile na mejah nekdanje Zveze. Prispevek podrobno obravnava argumente, ki so jih podali posamezni izdelovalci zemljevidov v zvezi s potekom poljskih meja v času pariške mirovne konference in zloglasno dvoumnega pojma samoopredelitve narodov Woodrowa Wilsona. Ti kartografi so se različno intenzivno in na različne načine ukvarjali z vprašanji upravne dediščine in socialno-ekonomskih povezav med nekdanjimi ozemlji Zveze, zahtevami na podlagi geografskega determinizma v zvezi z "naravnimi" mejami poljske države kot osi med Baltikom in Črnim morjem ter etnografskimi, jezikoslovnimi in verskimi argumenti glede ozemeljskega širjenja "poljstva" (poljskega jezika, katoliške vere itd.) ali "potencialnega poljstva" (v primeru Belorusov).