Glavni namen članka je podati opisni analitični pregled razvoja slovenskega parlamentarnega prostora od prehoda v demokracijo in neodvisnost do današnjih dni. Sodobni demokratični parlamentarni prostor v Sloveniji je sam po sebi videti sorazmerno stabilen. Nasprotno so njegovi sestavni deli – politične stranke – postopno postali manj stabilni in predvidljivi, zlasti v drugem desetletju demokracije. To je razvidno tudi iz vse večjega nezaupanja volivcev – ne samo v politične stranke, ampak tudi v parlament in vlado – ter iz naraščajoče nestanovitnosti. Razprava se najprej posveti normativnemu vpogledu v parlamentarni in strankarski sistem, nato pa analitični oceni strukture parlamentarnega prostora, kot jo izražajo odločitve volivcev na volitvah in politična stališča strank. Pri slovenskem sistemu političnih strank kot sestavnem delu parlamentarne demokracije lahko od prehoda v demokracijo opazimo več različnih pomembnih trendov. Po osamosvojitvi so se postopno vzpostavili zakonski okviri za ustanavljanje političnih strank, ki so opredelili pojem, financiranje in delovanje političnih strank v državi ter jim hkrati omogočili tako visoko raven samoregulacije, da je javnost njih in njihovo podobo pogosto ocenjevala kot netransparentno. Strankarski sistem se je po eni strani v celoti izkazal za precej stabilnega. Število strank, ki so sodelovale na volitvah, število izvoljenih in vladajočih strank, splošni obrisi strankarskih programov in vzorci menjavanja vlad so na splošno stabilni. Hkrati je tej splošni stabilnosti sledila vse večja nestabilnost na ravni političnih strank, do katere je prišlo v okviru naraščajoče nezadovoljnosti državljanov s političnimi strankami. Nestanovitnost volivcev in nezaupanje do političnih strank sta se zelo okrepila, kar kaže na vse bolj kritičen odnos državljanov do strank. To velja tudi za politične institucije, ki so najtesneje povezane s političnimi strankami, na primer za vlado in parlament. Nestabilnost na ravni političnih strank se je kazala skozi številne nove stranke, ki so nastajale in izginjale od enih volitev do drugih. To je pomembno vplivalo na vzorce oblikovanja vlad in vladnih koalicij, saj so stranke vstopale v vlado, nato pa izginile na naslednjih volitvah, na katerih so jih nadomestile nove stranke. Vzrok za to nestabilnost so predvsem številne pomanjkljivosti novih strank, ki očitno nimajo ključnih stabilizacijskih elementov političnih strank, kot so stabilna povezava z volivci ter stabilna strankarska organizacija in identiteta. To velja tudi za uspešne nove stranke, ki so se pojavile v obdobju med volitvami leta 2008 in zadnjimi volitvami leta 2014, drugimi v nizu predčasnih volitev. Zato bi se lahko podobna raven nestabilnosti nadaljevala tudi v prihodnje, čeprav je možno, da bi se s stabilizacijo gospodarskih razmer in težav z upravljanjem zmanjšal zunanji pritisk na strankarski sistem in posamezne stranke. Vprašanje je tudi, ali bodo slovenskih državljani ohranili tako kritičen odnos do političnih strank v naslednjem volilnem ciklusu ali pa bi stabilnejše gospodarstvo in upravna struktura lahko morda spremenila stališča državljanov do strank in politike. Navsezadnje ima usoda strankarskega sistema širši pomen. Strankarski sistem je bistveni sestavni del parlamentarnega sistema, stranke pa so osnovni kanal za rekrutiranje političnih elit in zastopanje politične volje volivcev. Zato bi lahko spremembe v strankarskem sistemu sčasoma pripeljale tudi do mnogo bolj temeljnih sprememb tudi v dosedanjem delovanju v političnem parlamentarnem prostoru.