Češkoslovaški zvezni parlament je bil vzpostavljen leta 1968, da bi nadomestil državni zbor unitaristične države in tako formalno izrazil enakopravnost Čehov in Slovakov v novoustanovljeni federaciji. Po zlomu reform praške pomladi je socialistični parlament izgubil večino suverenosti, ohranil pa je zvezni značaj in formalne postopke, ter tako predstavljal nekakšno »podporno« zakonodajno telo. Leta 1989 je žametna revolucija, ki se je opredelila za spoštovanje miru in zakonitosti, v središču nove politike, ki je nazadnje pripeljala do razdružitve Češkoslovaške, seveda našla parlament starega režima. V članku je uporabljen neoinstitucionalni pristop, ki dojema odnose med institucijami in njihovimi akterji kot interaktivne. Parlament se tako opazuje kot »ranljivo« okolje, ki nenehno išče ravnovesje med veljavnimi pravili, institucionalnimi predpisi in miti ter sedanjimi in nekdanjimi poslanci, njihovimi pričakovanji, prepričanji in samopodobami. S tega stališča lahko v razvoju zveznega parlamenta ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let 20. stoletja razločimo tri faze, ki so opisane v članku: prva faza – socialistični parlament, ki je izhajal iz stalinistične doktrine in so ga omajale reforme perestrojke; druga faza – revolucionarni parlament, ki ga je vzpostavilo revolucionarno gibanje in se je znašel ob strani zelo nepriljubljenega socialističnega parlamenta, ki ga je potreboval, ni pa ga nadzoroval; tretja faza – liberalno-demokratični parlament, ki je bil skupni teoretični ideal, vendar ni dobil dolgotrajne možnosti za razvoj. Te trije parlamenti naj bi soobstajali in delovali vzajemno. Češkoslovaška politika je morala leta 1990 opraviti izjemno veliko nalog – sprejeti je morala ogromne količine zakonodaje, vzpostaviti politične stranke, najti ravnovesje med političnimi institucijami brez nadvlade komunistične partije, vzpostaviti neškodljive odnose z mediji itd. – ni pa imela izoblikovanega profesionalnega političnega razreda. Parlamenti so postali glavno prizorišče profesionalizacije novih političnih elit. Vendar pa so češke in slovaške elite v tem procesu uporabljale precej različne in včasih nezdružljive strategije. To je veljalo tudi za številne druge vidike postsocialistične preobrazbe: češka in slovaška javnost ter politični predstavniki so dojemali in sprejemali politične koncepte in prakse na nasprotujoče si načine. Nekatere od teh razlik so se izkazale za nezdružljive in zvezni parlament je nazadnje odigral ključno vlogo pri vodenju razdružitve češkoslovaške federacije leta 1992.