Če je bila za cesarja Franca Jožefa značilna njegova konservativnost in tradicionalnost, večina biografij pa ga predstavlja kot resnega in odgovornega mladeniča (ter kasneje moža) brez vsakršnega kančka domišljije in humorja, ga njegova otroška pisma slikajo v povsem drugi luči. V pismih bratu Maxu je bil pogosto precej nagajiv in otroško navihan, na trenutke pa je imel celo navdihe mladostniške objestnosti. Toda stroga katoliška vzgoja, nad katero je bdela njegova mati Zofija, je sprva duhovitega nadvojvodo, ki je bil na avstrijskem dvoru najprimernejša izbira za bodočega cesarja, preoblikovala v togega in ubogljivega adolescenta, ki se je ob vstopu v polnoletnost (in še prej) zelo dobro zavedal svojih nalog in dolžnosti. Tudi vzgojitelja Bombelles in Coronini sta pri izdelavi izjemno obsežnega učnega načrta izhajala iz dejstva, da vzgajata bodočega prestolonaslednika, zato sta mu hotela dati čimbolj vsestransko znanje.