Predavatelj je prikazal potek zaključnih vojaških operacij na jugoslovanskem ozemlju v zadnjem letu druge svetovne vojne. Do konca leta 1944 je Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije (NOVJ) uspelo vzpostaviti strateško fronto od reke Drave do jadranske obale na celotnem slovenskem in jugoslovanskem ozemlju ter stik z zavezniki na Madžarskem in v Italiji. Takrat je NOVJ štela okoli 600.000 pripadnikov, nasprotna stran pa je štela 700.000 vojakov, med njimi približno 500.000 nemških. Nemci so januarja 1945 poskušali s protiofenzivo osvoboditi in rešiti obkoljene branilce Budimpešte, vendar je bila protiofenziva neuspešna. Tako je v prvih tednih leta 1945 del obroča okoli nacistične države nadzirala NOVJ, ki je imela večino svojih sil na fronti, del, med njimi tudi slovenske enote, pa v sovražnikovem zaledju. V tem obdobju so nemške sile na območju cone delovanja 9. korpusa NOV in POS izvedle tudi akcijo „totalnega čiščenja“ s ciljem oslabiti in uničiti narodnoosvobodilne sile v Trnovskem gozdu in na drugih redko naseljenih območjih osrednjega dela Primorske in zahodne Gorenjske. V tem času se je NOVJ preimenovala v Jugoslovansko armado (JA). Po osvoboditvi Sarajeva so 1., 2. in 3. armada JA sprožile ofenzivo na sremski fronti. Začetek zaključnih operacij za osvoboditev Slovenije pa sta sprožila dva dogodka in sicer začetek reško-tržaške operacije 4. armade JA in osvoboditev Prekmurja.