Na Slovenskem so od uveljavitve deželne avtonomije leta 1861 do zloma habsburške monarhije delovali kot njeni nosilci deželni zbori, v prvi Jugoslaviji pa so z ustavo in zakoni dobili značaj predstavniških teles skupščini ljubljanske in mariborske oblasti (1927—1929) ter banski svet Dravske banovine (1930-1941). Ti organi so imeli nalogo, da z različnimi pristojnostmi sodelujejo pri izvajanju gospodarsko-socialnih in prosvetno-kulturnih dejavnosti, ki so jih osrednje centralistične oblasti prepustile največjim upravnim enotam deželam, oblastem in banovinam, pri svoji dejavnosti pa so si prizadevali uveljavljati parlamentarne metode. Uspešno delovanje deželnega zbora Kranjske po letu 1908 je bilo za Slovensko ljudsko stranko pomembna izkušnja pri vodenju slovenskih oblastnih samouprav, ki ga je prevzela po volilni zmagi leta 1927. Po njeni zaslugi so samoupravni organi ljubljanske in mariborske oblasti razširili svoje pristojnosti in dosegli pomembne uspehe v prizadevanjih za razvoj Slovenije. Tudi imenovani banski svet je pod njenim vodstvom v drugi polovici tridesetih let v ugodnih gospodarskih razmerah in s privilegiji vladne stranke precej avtonomno izvajal pomembne naloge za napredek Slovenije v primerjavi s prvim obdobjem svojega delovanja, ko so ga vodili liberalci in je moral reševati zlasti socialne posledice gospodarske krize.