Študenti s Kranjske na avstrijskih in nemških univerzah 1365 – 1917

Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva

Avtor(ji): Cindrič, Alojz
Jezik: slovenski / nemški
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2000
Založnik(i): Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
Soavtor(ji): Marija Javor Briški (prev. nem.)


  • Podroben opis
    Pričujoča razstava je zasnovana v okviru mednarodnega simpozija na temo "Čeprav so meje še vedno v vsaki besedi" Preseganje meja in globalizacija v germanistiki ("Und gehen auch Grenzen noch durch jedes Wort" Grenzgänge und Globalisierung in der Germanistik), ki ga prirejata Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Avstrijsko društvo za germanistiko Univerze v Gradcu. (1. - 4. Junij 2000) V preteklih stoletjih so evropske dežele sodelovale na številnih področjih, saj so bile gospodarsko, kulturno in politično povezane, razstavljeno študijsko gradivo pa osvetljuje le eno plast medsebojnih odnosov, to je slovensko-nemških stikov in sodelovanja v preteklosti na področju univerzitetnega izobraževanja v obdobju od 14. do začetka 20. stoletja. Do 19. stoletja oz. v obdobju srednjega veka ne moremo govorili o narodnostni opredeljenosti študentov v sodobnem pomenu, kajti pomembna je bila le pripadnost deželi - nad nacionalno prevladuje pokrajinska zavest. Zato bi težko govorili o slovensko-nemških odnosih v dobesednem pomenu. Slovensko ozemlje je že s pokristjanjevanjem in fevdalizacijo prešlo v zahodno kulturno področje, vloga Salzburga kot cerkvenega središča pa je omogočila zgodnje vplive nemške kulture. S prehodom slovenskih dežel pod oblast Habsburžanov kot tudi z ustanovitvijo dunajske univerze leta 1365 se je ta proces nadaljeval in poglabljal. Zaton humanistične tradicije, protireformacija in s tem prevlada nemškega jezika v šolstvu ter študiji na avstrijskih in nemških univerzah so slovensko izobraženstvo neposredno vključili v nemško govoreče kulturno-znanstveno območje. Zgodovinske danosti so oblikovale homogeni mednarodni kulturni prostor, katerega deli so se med seboj prežemali, oplajali in dopolnjevali. Zaradi tega moramo njihovo tamkajšnje delovanje in dosežke obravnavati kot celoto in dediščino obeh narodov. Študenti s slovenskega ozemlja, ki so študirali na avstrjskih in nemških univerzah, so se aktivno vključevali v univerzitetno življenje, postali profesorji, dekani in rektorji ter hkrati posegali v širši nacionalni in mednacionalni prostor. Študij na teh univerzah za študente s slovenskega prostora ni pomenil samo poti do akademske izobrazbe, temveč tudi stik s tokovi višje kulturne stopnje oz. socialnih slojev evropske kulture. S svojim delovanjem so prispevali k afirmaciji narodov, živečih v monarhiji, predvsem slovenskega, nemajhen pa je tudi njihov prispevek k razvoju evropske kulture in civilizacije. Ti pomembni ljudje so s svojim delom vplivali na znanstvene usmeritve svojih študentov, med njimi celo vrsto slovenskih, ki so hlepeli po znanju in ustvarjalnem znanstvenem delu in ki so bili deležni njihove pomoči, nasvetov in zavzetosti. Med možmi, ki so zasedali pomebna mesta na univerzah in so s svojim delom zapustili neizbrisen pečat, bom omenil le nekatere. Na dunajski univerzi so rektorski položaj po večkrat, skoraj štiridesetkrat zasedali profesorji s slovenskega etničnega prostora, nekateri tudi, kot npr. Brikcij Preprost (Briccius de Cillia), ki je bil tudi petkrat dekan teološke in trikrat filozofske fakultete. Bernard Perger, doma iz Ščavnice, je bil humanist, matematik, astronom, profesor, superintedent, dekan in rektor. Njegova moderna latinska slovnica je doživela tridest izdaj v šestih državah. Sledijo znana imena, kot so Tomaž Prelokar - profesor, diplomat, stolni prošt in kancler dunajske univerze ter vzgojitelj Maksimiljana I., filozof Matija Hvale, metličan Klemen Kukec - astronom, Andrej Perlah, Jurij Bohinc, Marko Anton Plenčič, Janez Sigismund Popovič, ki je po naročilu avstrijske vlade leta 1754 napisal nemško slovnico, Jurij Vega. V 19. stoletju izstopajo Jernej Kopitar, Tomaž Dolinar, Anton Fister, Franc Miklošič, Jožef Stefan (slednja imata tudi spominsko obeležje v avli dunajske univerze). Tudi na graški univerzi je bilo nekaj odličnih mož iz naših dežel, kot npr. teolog in dekan teološke fakultete Matija Bastiančič; zgodovinar in rektor Martin Bavčer; geograf in rektor Avguštin Hingerle; filozof in profesor Marko Hanzič; rektor kolegija in univerze Franc Staindl; profesor in predstojnik Astronomsko-matematičnega observatorija in inštituta Karl Tirnbergar; matematik in profesor Karel Tosch in še bi lahko naštevali. Na drugih nemških univerzah je najti na primer Franca Jelenca iz Selške doline, ki je bil profesor rimskega, civilnega in kriminalnega prava in rektor univerze v Freiburgu ter direktor pravne fakultete v Innsbrucku. Benedikt Pettschacher je bil teolog, pravnik, profesor in rektor univerze v Salzburgu. V Baslu je kot glasbeni teoretik, pisec in profesor deloval Baltazar Praspergius, doma iz Braslovč. V Leipzigu je kot medicinec, teolog, dekan in rektor univerze služboval Ljubljančan Staidler. Protestanski teolog in profesor teologije na univerzi v Strasbourgu je bil Ljubljančan Janez Taufrer; teolog in profesor protestantske teologije na univerzi v Tübingenu Mihael Tiffernus iz Laškega; pravnik in profesor na pravni fakulteti v Innsbrucku pa Janez Ulrich iz Novega mesta. Ker na slovenskem etničnem prostoru do ustanovitve univerze v Ljubljani leta 1919 ni bilo univerze, so študenti hodili študirat na tuje univerze. Pred ustanovitvijo univerze na Dunaju so študenti s slovenskega etničnega prostora več stoletij odhajali študirat na bližnje italijanske univerze (Bologna, Salerno, Padova, etc.) ter bolj oddaljene francoske, španske in angleške, včasih pa so odhajali tudi na praško ali krakovsko. Že od ustanovitve univerze na Dunaju je na osnovi matrik (vpisnih knjig) zaslediti številne študente s slovenskega etničnega prostora. V dobi reformacije in protireformacije so se univerze razdelile na katoliške in protestantske, posledica le-tega pa je, kot priča arhivsko gradivo, povečan vpis na nemške protestantske univerze. Po obiskanosti izstopa dunajska univerza, kasneje pa ji sledi graška univerza (ust. 1586), kar je razumljivo, saj je Dunaj kot glavno mesto nekdaj skupne države predstavljal več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo. Koliko študentov je študij zaključilo in se vrnilo domovino, kjer so svoje znanje uspešno uporabljali in kasneje postali znana imena našega kulturnega in javnega življenja, ni natačno ugotovljeno. Potrebno pa bo raziskati še gradivo, ki ga hranijo druge univerze, visoke šole in akademije, na katerih so študirali naši študenti, ter vključiti še ostale slovenske dežele, saj razstavljeni podatki vključujejo in zajemajo le osrednjo deželo Kranjsko. Tako je znatno število slovenskega izobraženstva ostalo še neugotovljeno. Razstavno gradivo je rezultat preučevanja rokopisnega gradiva (dunajske univerze), znanstvenih edicij (že transkribiranih virov - matrik drugih univerz) in literature. Poleg avstrijsko-nemških univerz sem vključil v zemljevid tudi vpis študentov s Kranjske na tri italijanske univerze (Padova, Siena in Peruggia), saj so se ti študenti na omenjenih univerzah vključili v nemško "nacijo" - kar je pomenilo mednarodno študentsko skupnost slušateljev in magistrov, na čelu katere je bil prokurator. Gradivo obsega zemljevide evropskih univerz, ustanovljenih do 15. stoletja, nemških univerz v 17. in 18. stol. ter pregled univerz, na katere so se vpisovali študenti s Kranjske, in za katere ima avtor razstave zanesljive podatke. Sledijo grafikoni vpisov na univerze v Tübingenu, Salzburgu, Ingolstadtu in Gradcu (za posamezna obdobja) ter grafikoni vpisa študentov na dunajsko univerzo za celotno obdobje od ustanovitve leta 1365 do leta 1917. Kjer je bilo na voljo dovolj podatkov, je podana tudi socialna struktura vpisanih študentov ter izbor študijskih smeri oz. fakultet. Razgibanost in postopno rast vpisa si lahko razlagamo s socialnim in gospodarskim stanjem v deželi ter z rastjo prebivalstva. V preteklih stoletjih so naše dežele doživljale številna nemirna obdobja (reformacija, protireformacija, turška nevarnost, vojne, spremenjene gospodarske in trgovske poti, lakota, epidemije, kuga, kolera …), zato veliko število slovenskih študentov vzbuja nemalo občudovanja. V mislih pa moramo imeti tudi odnos celotne družbe do izobraževanja v posameznih zgodovinskih obdobjih (humanizem, razsvetljenstvo … fin de siecle), kar ponuja številne teme v razmislek in nadaljnja preučevanja.

  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/31001
    • dcterms:title
      • Študenti s Kranjske na avstrijskih in nemških univerzah 1365 – 1917
      • Viri za zgodovino slovenskega izobraženstva
    • dcterms:alternative
      • Studenten aus dem slowenischen ethnischen Gebiet an österreichischen und deutschen Universitäten
    • dcterms:creator
      • Alojz Cindrič
    • dcterms:subject
      • študenti
      • Kranjska
      • univerze
      • students
      • Carniola
      • foreign universities
    • dcterms:description
      • Pričujoča razstava je zasnovana v okviru mednarodnega simpozija na temo "Čeprav so meje še vedno v vsaki besedi" Preseganje meja in globalizacija v germanistiki ("Und gehen auch Grenzen noch durch jedes Wort" Grenzgänge und Globalisierung in der Germanistik), ki ga prirejata Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Avstrijsko društvo za germanistiko Univerze v Gradcu. (1. - 4. Junij 2000) V preteklih stoletjih so evropske dežele sodelovale na številnih področjih, saj so bile gospodarsko, kulturno in politično povezane, razstavljeno študijsko gradivo pa osvetljuje le eno plast medsebojnih odnosov, to je slovensko-nemških stikov in sodelovanja v preteklosti na področju univerzitetnega izobraževanja v obdobju od 14. do začetka 20. stoletja. Do 19. stoletja oz. v obdobju srednjega veka ne moremo govorili o narodnostni opredeljenosti študentov v sodobnem pomenu, kajti pomembna je bila le pripadnost deželi - nad nacionalno prevladuje pokrajinska zavest. Zato bi težko govorili o slovensko-nemških odnosih v dobesednem pomenu. Slovensko ozemlje je že s pokristjanjevanjem in fevdalizacijo prešlo v zahodno kulturno področje, vloga Salzburga kot cerkvenega središča pa je omogočila zgodnje vplive nemške kulture. S prehodom slovenskih dežel pod oblast Habsburžanov kot tudi z ustanovitvijo dunajske univerze leta 1365 se je ta proces nadaljeval in poglabljal. Zaton humanistične tradicije, protireformacija in s tem prevlada nemškega jezika v šolstvu ter študiji na avstrijskih in nemških univerzah so slovensko izobraženstvo neposredno vključili v nemško govoreče kulturno-znanstveno območje. Zgodovinske danosti so oblikovale homogeni mednarodni kulturni prostor, katerega deli so se med seboj prežemali, oplajali in dopolnjevali. Zaradi tega moramo njihovo tamkajšnje delovanje in dosežke obravnavati kot celoto in dediščino obeh narodov. Študenti s slovenskega ozemlja, ki so študirali na avstrjskih in nemških univerzah, so se aktivno vključevali v univerzitetno življenje, postali profesorji, dekani in rektorji ter hkrati posegali v širši nacionalni in mednacionalni prostor. Študij na teh univerzah za študente s slovenskega prostora ni pomenil samo poti do akademske izobrazbe, temveč tudi stik s tokovi višje kulturne stopnje oz. socialnih slojev evropske kulture. S svojim delovanjem so prispevali k afirmaciji narodov, živečih v monarhiji, predvsem slovenskega, nemajhen pa je tudi njihov prispevek k razvoju evropske kulture in civilizacije. Ti pomembni ljudje so s svojim delom vplivali na znanstvene usmeritve svojih študentov, med njimi celo vrsto slovenskih, ki so hlepeli po znanju in ustvarjalnem znanstvenem delu in ki so bili deležni njihove pomoči, nasvetov in zavzetosti. Med možmi, ki so zasedali pomebna mesta na univerzah in so s svojim delom zapustili neizbrisen pečat, bom omenil le nekatere. Na dunajski univerzi so rektorski položaj po večkrat, skoraj štiridesetkrat zasedali profesorji s slovenskega etničnega prostora, nekateri tudi, kot npr. Brikcij Preprost (Briccius de Cillia), ki je bil tudi petkrat dekan teološke in trikrat filozofske fakultete. Bernard Perger, doma iz Ščavnice, je bil humanist, matematik, astronom, profesor, superintedent, dekan in rektor. Njegova moderna latinska slovnica je doživela tridest izdaj v šestih državah. Sledijo znana imena, kot so Tomaž Prelokar - profesor, diplomat, stolni prošt in kancler dunajske univerze ter vzgojitelj Maksimiljana I., filozof Matija Hvale, metličan Klemen Kukec - astronom, Andrej Perlah, Jurij Bohinc, Marko Anton Plenčič, Janez Sigismund Popovič, ki je po naročilu avstrijske vlade leta 1754 napisal nemško slovnico, Jurij Vega. V 19. stoletju izstopajo Jernej Kopitar, Tomaž Dolinar, Anton Fister, Franc Miklošič, Jožef Stefan (slednja imata tudi spominsko obeležje v avli dunajske univerze). Tudi na graški univerzi je bilo nekaj odličnih mož iz naših dežel, kot npr. teolog in dekan teološke fakultete Matija Bastiančič; zgodovinar in rektor Martin Bavčer; geograf in rektor Avguštin Hingerle; filozof in profesor Marko Hanzič; rektor kolegija in univerze Franc Staindl; profesor in predstojnik Astronomsko-matematičnega observatorija in inštituta Karl Tirnbergar; matematik in profesor Karel Tosch in še bi lahko naštevali. Na drugih nemških univerzah je najti na primer Franca Jelenca iz Selške doline, ki je bil profesor rimskega, civilnega in kriminalnega prava in rektor univerze v Freiburgu ter direktor pravne fakultete v Innsbrucku. Benedikt Pettschacher je bil teolog, pravnik, profesor in rektor univerze v Salzburgu. V Baslu je kot glasbeni teoretik, pisec in profesor deloval Baltazar Praspergius, doma iz Braslovč. V Leipzigu je kot medicinec, teolog, dekan in rektor univerze služboval Ljubljančan Staidler. Protestanski teolog in profesor teologije na univerzi v Strasbourgu je bil Ljubljančan Janez Taufrer; teolog in profesor protestantske teologije na univerzi v Tübingenu Mihael Tiffernus iz Laškega; pravnik in profesor na pravni fakulteti v Innsbrucku pa Janez Ulrich iz Novega mesta. Ker na slovenskem etničnem prostoru do ustanovitve univerze v Ljubljani leta 1919 ni bilo univerze, so študenti hodili študirat na tuje univerze. Pred ustanovitvijo univerze na Dunaju so študenti s slovenskega etničnega prostora več stoletij odhajali študirat na bližnje italijanske univerze (Bologna, Salerno, Padova, etc.) ter bolj oddaljene francoske, španske in angleške, včasih pa so odhajali tudi na praško ali krakovsko. Že od ustanovitve univerze na Dunaju je na osnovi matrik (vpisnih knjig) zaslediti številne študente s slovenskega etničnega prostora. V dobi reformacije in protireformacije so se univerze razdelile na katoliške in protestantske, posledica le-tega pa je, kot priča arhivsko gradivo, povečan vpis na nemške protestantske univerze. Po obiskanosti izstopa dunajska univerza, kasneje pa ji sledi graška univerza (ust. 1586), kar je razumljivo, saj je Dunaj kot glavno mesto nekdaj skupne države predstavljal več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo. Koliko študentov je študij zaključilo in se vrnilo domovino, kjer so svoje znanje uspešno uporabljali in kasneje postali znana imena našega kulturnega in javnega življenja, ni natačno ugotovljeno. Potrebno pa bo raziskati še gradivo, ki ga hranijo druge univerze, visoke šole in akademije, na katerih so študirali naši študenti, ter vključiti še ostale slovenske dežele, saj razstavljeni podatki vključujejo in zajemajo le osrednjo deželo Kranjsko. Tako je znatno število slovenskega izobraženstva ostalo še neugotovljeno. Razstavno gradivo je rezultat preučevanja rokopisnega gradiva (dunajske univerze), znanstvenih edicij (že transkribiranih virov - matrik drugih univerz) in literature. Poleg avstrijsko-nemških univerz sem vključil v zemljevid tudi vpis študentov s Kranjske na tri italijanske univerze (Padova, Siena in Peruggia), saj so se ti študenti na omenjenih univerzah vključili v nemško "nacijo" - kar je pomenilo mednarodno študentsko skupnost slušateljev in magistrov, na čelu katere je bil prokurator. Gradivo obsega zemljevide evropskih univerz, ustanovljenih do 15. stoletja, nemških univerz v 17. in 18. stol. ter pregled univerz, na katere so se vpisovali študenti s Kranjske, in za katere ima avtor razstave zanesljive podatke. Sledijo grafikoni vpisov na univerze v Tübingenu, Salzburgu, Ingolstadtu in Gradcu (za posamezna obdobja) ter grafikoni vpisa študentov na dunajsko univerzo za celotno obdobje od ustanovitve leta 1365 do leta 1917. Kjer je bilo na voljo dovolj podatkov, je podana tudi socialna struktura vpisanih študentov ter izbor študijskih smeri oz. fakultet. Razgibanost in postopno rast vpisa si lahko razlagamo s socialnim in gospodarskim stanjem v deželi ter z rastjo prebivalstva. V preteklih stoletjih so naše dežele doživljale številna nemirna obdobja (reformacija, protireformacija, turška nevarnost, vojne, spremenjene gospodarske in trgovske poti, lakota, epidemije, kuga, kolera …), zato veliko število slovenskih študentov vzbuja nemalo občudovanja. V mislih pa moramo imeti tudi odnos celotne družbe do izobraževanja v posameznih zgodovinskih obdobjih (humanizem, razsvetljenstvo … fin de siecle), kar ponuja številne teme v razmislek in nadaljnja preučevanja.
      • Diese Ausstellung wurde konzipiert im Rahmen des internationalen Symposiums "Und gehen auch Grenzen noch durch jedes Wort", das die Österreichische Gesellschaft für Germanistik der Universität Graz in Zusammenarbeit mit der Abteilung für Germanistik der Philosophischen Fakultät der Universität Ljubljana, die Gastgeberin dieses Symposiums ist, veranstaltet. In den vergangenen Jahrhunderten haben die europäischen Länder in verschiedenen Bereichen zusammengearbeitet, weil sie wirtschaftlich, kulturell und politisch engverbunden waren. Die ausgestellten Studienmaterialien geben nur über einen Aspekt der gegenseitigen Beziehungen Aufschluß, und zwar über die slowenisch-deutschen Kontakte und die Zusammenarbeit in der Vergangenheit im Bereich der universitären Ausbildung und Tätigkeit in der Zeit vom 14. bis zu Beginn des 20. Jahrhunderts. In der Frühzeit oder genauer bis zum 19. Jahrhundert kann man nur mit Vorbehalt von einer nationalen Zugehörigkeit der Studenten im modernen politischen Sinn sprechen, denn von Bedeutung war nur die Landeszugehörigkeit - über dem nationalen Bewußtsein stand das regionale. Deswegen kann man kaum von slowenisch-deutschen Beziehungen im eigentlichen Sinne des Wortes sprechen. Das slowenische Gebiet kam schon im Zuge der Christianisierung und der Feudalisierung zum westlichen Kulturraum. Die Rolle Salzburgs als kirchliches Zentrum ermöglichte schon frühe Einflüsse der deutschen Kultur. Mit dem Übergang der slowenischen Länder unter die Herrschaft der Habsburger und mit der Gründung der Wiener Universität im Jahre 1365 stetzte sich dieser Prozeß fort und vertiefte sich. Der Untergang der humanistischen Tradition, die Gegenreformation und damit die Oberherrschaft der deutschen Sprache im Schulwesen und während des Studiums an österreichischen und deutschen Universitäten bewirkten eine unmittelbare Eingliederung der slowenischen Bildungsschicht in den deutschen kulturellen und wissenschaftlichen Bereich. Die historischen Gegebenheiten schufen einen gemeinsamen, homogenen internationalen Kulturraum, dessen Teile einander befruchteten und ergänzten. Deshalb muß man ihr dortiges Wirken und die Errungenschaften als Ganzheit und Eigentum beider Nationen betrachten. Die Studenten aus dem slowenischen Gebiet, die an österreichischen und deutschen Universitäten studierten, nahmen aktiv am Universitätsleben teil, wurden Professoren, Dekane und Rektoren und griffen in den breiteren nationalen und internationalen Raum ein. Das Studium an diesen Universitäten war für die Studenten aus dem slowenischen Gebiet nicht nur ein Weg zur akademischen Ausbildung, sondern bot auch Möglichkeiten zu Kontakten mit den Strömungen einer höheren Kulturstufe oder höherer sozialer Schichten der europäischen Kultur. Durch ihr Wirken leisteten sie einen Beitrag zur Affirmation der in der Monarchie lebenden Völker, besonders des slowensichen, nicht gering ist auch ihr Beitrag zur Entwicklung der europäischen Kultur und Zivilisation. Diese bedeutenden Persönlichkeiten hatten mit ihrem Schaffen Einfluß auf die wissenschaftlichen Ausrichtungen ihrer Studenten, unter ihnen waren eine Reihe Slowenen, die es nach Wissen und wissenschaftlicher Tätigkeit dürstete und denen ihre Hilfe, ihre Ratschläge und ihr Engagement zuteil wurde. Von den Persönlichkeiten, die bedeutende Positionen an den Universitäten innehatten und mit ihrer Arbeit tiefe Spuren hinterlassen haben, seien nur einige erwähnt. An der Universität Wien besetzten die Rektorenstelle nahezu vierzigmal Professoren aus dem slowenischen ethnischen Gebiet, einige auch mehrere Male, wie Briccius de Cillia, der auch fünfmal Dekan der theologischen und dreimal der philosophischen Fakultät war. Bernard Perger aus Ščavnica war Humanist, Mathematiker, Astronom, Professor, Superintendent, Dekan und Rektor. Seine moderne lateinische Grammatik erlebte 30 Auflagen in sechs Ländern. Es folgen bekannte Namen, wie Tomaž Prelokar, Professor, Diplomat, Dompropst, Kanzler der Universität Wien und Erzieher Maximilians I., der Philosoph Matija Hvale, Klemen Kukec aus Metlika - Astronom, Andrej Perlah, Jurij Bohinc, Marko Anton Plenčič, Janez Sigismund Popovič, der im Auftrag der österreichischen Regierung im Jahre 1754 eine deutsche Grammatik verfaßte, und Jurij Vega. Im 19. Jahrhundert ragen hervor: Jernej Kopitar, Tomaž Dolinar, Anton Fister, Franc Miklošič, Jožef Stefan (die beiden letzteren haben auch eine Gedenktafel in derAula der Universität Wien). Auch an der Universität Graz waren einige hervorragende Persönlichkeiten aus den slowenischen Ländern tätig, wie Matija Bastiančič, Theologe und Dekan der theologischen Fakultät, Martin Bavčer, Historiker und Rektor, Avguštin Hingerle, Geograph und Rektor, Marko Hanzič, Philosoph und Professor, Franc Staindl, Rektor des Kollegs und der Universität, Karl Tirnbergar, Professor und Vorstand des Astronomisch-mathematischen Observatoriums und Instituts, Karel Tosch, Mathematiker und Professor, und andere mehr. An anderen deutschen Universitäten war beispielsweise Franc Jelenc aus dem Tal Selška dolina tätig, er war Professor für römisches, Zivil- und Strafrecht und Rektor der Universität Freiburg sowie Direktor der juristischen Fakultät in Innsbruck. Benedikt Pettschacher war Theologe, Jurist, Professor und Rektor der Universität Salzburg. In Basel wirkte als Musikologe, Autor und Professor Baltazar Praspergius aus Braslovče. In Leipzig war als Mediziner, Theologe, Dekan und Rektor der Universität Staidler, der aus Ljubljana stammt, tätig. Protestantischer Theologe und Professor für Theologie an der Universität Straßburg war Janez Tauffrer aus Ljubljana; Mihael Tiffernus aus Laško war Theologe und Professor für protestantische Theologie an der Universität Tübingen und Janez Ulrich aus Novo mesto war Jurist und Professor an der juristischen Fakultät in Innsbruck. Da es im slowenischen ethnischen Gebiet bis zur Gründung der Universität Ljubljana im Jahre 1919 keine Universität gab, mußten die Slowenen an ausländischen Universitäten studieren. Vor der Gründung der Universität Wien gingen die Studenten aus dem slowenischen ethnischen Gebiet an die nahegelegenen italienischen Universitäten (Bologna, Salerno, Padua usw.) und an die weiter entfernten französischen, spanischen und englischen, manchmal auch nach Prag oder Krakau. Schon seit der Gründung der Universität Wien besuchten sie, wie man den Matrikeln entnehmen kann, zahlreiche Studenten aus dem slowenischen ethnischen Gebiet. In der Zeit der Reformation und der Gegenreformation teilten sich die Universitäten in katholische und protestantische, die Folge davon war, wovon das Archivmaterial zeugt, eine zunehmende Immatrikulation an deutsche protestantische Universitäten. Den ersten Platz nach der Zahl der Studenten aus dem slowenischen Gebiet nimmt freilich die Universität Wien ein, ihr folgt später die Universität Graz (gegründet 1586), was verständlich ist, denn Wien stellt als Hauptstadt des ehemals gemeinsamen Staates länger als ein halbes Jahrtausend den politischen, geistigen und kulturellen Mittelpunkt der slowenischen Länder dar, die zur Habsburger Monarchie gehörten. Wie viele Studenten das Studium abgeschlossen und in ihre Heimat, wo sie ihr Wissen erfolgreich anwandten und später bekannte Namen des slowenischen kulturellen und öffentlichen Lebens wurden, zurückgekehrt sind, ist nicht präzise festgestellt worden. Man wird noch die Materialien, die an anderen Universitäten, Hochschulen und Akademien aufbewahrt werden, die von slowenischen Studenten besucht wurden, erforschen und noch die übrigen Länder Sloweniens einbeziehen müssen, denn die vorgestellten Daten umfassen nur das zentrale Land Krain, so daß ein erheblicher Anteil der slowenischen Bildungsschicht noch nicht ermittelt wurde. Die Ausstellungsmaterialien sind das Resultat der Untersuchung von handschriftlichen Quellen (der Universität Wien), wissenschaftlicher Editionen (schon transkribierter Quellen - Matrikeln anderer Universitäten) und der einschlägigen Literatur. Immatrikulationen der Studenten aus Krain, die die drei italienischen Universitäten Padua, Siena und Perugia besuchten, eingezeichnet, denn diese Studenten wurden an den besagten Universitäten zu der deutschen "Nation" gezählt - was eine internationale Studentenschaft von Hörern und Magistern darstellte, an deren Spitze der Prokurator stand. Das Material umfaßt die Karten der europäischen, bis zum 15. Jahrhundert gegründeten Universitäten und der deutschen Universitäten im 17. und 18. Jahrhundert, wo sich die Studenten aus Krain immatrikulierten und deren Angaben dem Autor der Ausstellung zur Verfügung gestanden haben. Es folgen Graphikone der Immatrikulationen an den Universitäten Tübingen, Salzburg, Ingolstadt und Graz (für einzelne Zeiträume) und Graphikone der Immatrikulationen der Studenten an der Universität Wien für die gesamte Zeit von der Gründung im Jahr 1365 bis zum Jahr 1917. Wo genügend Daten zur Verfügung gestanden haben, wird auch die soziale Struktur der eingeschriebenen Studenten und die Auswahl der Studienrichtungen (Fakultäten) vermittelt. Die Schwankungen und der allmähliche Anstieg der Immatrikulationen lassen sich anhand der sozialen und wirtschaftlichen Lage im Land und anhand des Bevölkerungswachstums erklären. In den vergangenen Jahrhunderten erlebten die slowenischen Länder zahlreiche unruhige Epochen (Reformation, Gegenreformation, Türkengefahr, Kriege, veränderte Handelswege, Hungersnöte, Epidemien, wie Pest, Cholera...), deswegen ruft die große Zahl der Studenten nicht wenig Bewunderung hervor. Man muß natürlich auch die Einstellung der gesamten Gesellschaft zur Ausbildung in den einzelnen Epochen der Geschichte (Humanismus, Aufklärung ... Fin de siecle) vor Augen haben, was zu zahlreichen Themen und weiteren Untersuchungen anregt. QUELLEN Handschriftschriftliche Quellen Hauptmatrikeln: Matrikel Album IIIV. (1689/90-1714/15); Matrikel Album IX. (1714-1746); Matrikel Album X. (1747-1778); Matrikel Album XI. (1779-1833); Matrikel Album XII. (1833-1842); Matrikel Album XIII. (1842-1849/50); Matrikel Album XIV. (1851-1860); Matrikel Album XV. (1860-1865); Matrikel Album XVI. (1865-1870); Matrikel Album XVII. (1870-1875); Matrikel Album XVIII. (1875-1880); Matrikel Album XIX. (1880-1885); Matrikel Album XX. (1886-1890); Matrikel Album XXI. (1890-1895); Matrikel Album XXII. (1895-1900); Matrikel Album XXIII. (1900-1905); Matrikel Album XXIV. (1905-1907); Matrikel Album XXV. (1908-1910); Matrikel Album XXVI. (1910-1912); Matrikel Album XXVII. ( 1912-1914); Matrikel Album XXVIII. (1914-1917). Gedruckte Quellen (wissenschaftliche Editionen) Die Matrikel der Universität Wien, Band I. - V. (1377 – 1689), Wien : Graz : Köln 1956, 1959, 1961, 1975 (bearb. von. F. Gall) in Band VI. (1689/90 – 1714/15), Wien : Köln : Weimar 1993 ( bearb. von. K. Mühlberger, W. Schuster); Die Matrikel der Universität Graz, Band I. (1585-1630), Graz 1977, Band II. (1630 – 1662), Graz 1980 in Band III. (1663 – 1710), Graz 1987 (bearb. von J. Andritsch); Die Matrikel der deutschen nation in Siena, Band I. (1573 – 1738), Tübingen 1962 (bearb. von F. Weigle); Die Matrikel der Universität Basel, Band III. (1601/02 – 1665/66), Basel 1962 ( bearb. von H. G. Wackernagel); Die Matrikel der Universität Giessen, Teil. 1. (1607 – 1707), Giessen 1900 (bearb. von E. Klewitz, K. Ebel); Die Matrikel der Universität Freiburg im Breigau (1656-1806), Freiburg 1955 (bearb. von F. Schaub); Matrikel der Martin Luther Universität, Halle - Wittenberg, Teil 1. (1690 – 1730), Halle 1960 (bearb. von F. Juntke, F. Zimmerman); Die Matrikel derUniversität Jena, Band I. (1548-1652), Jena 1944 (bearb. von G. Mentz in R. Jauernig) in Band II. (1652 – 1723), Weimar 1977 (bearb. von R. Jauernig, M. Steiger); Die Matrikel der deutschen nation (ultramontanen) in Perugia (1579 – 1727), Tübingen 1956 (berb. von F. Weigle); Die Matrikeln der Universität Tübingen, Band I. (1477-1600), Stuttgart 1906 (bearb. von H. Hermelink) in Band II., III. (1600-1710), (1710-1817), Tübingen 1953 (bearb. von A. Bürk, W. Wille). Literatur T. Elze, Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain, Tübingen 1877 (Reprint dr.dr. R. Trofenik, München 1977); P. pl. Radics, Kranjski dijaki na nemških vseučiliščih v XVI. in XVII. veku, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik IX, 1899; V. Murko, Slovenski predavatelji na tujih univerzah do leta 1800, Slovenski almanah, Ljubljana 1977; P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja, Ljubljana 1979; R. A. Müller, Geschichte der Universität, München 1990; Die Anfänge der Universität Wien, Wien 1990 (katalog ob razstavi); K. Mühlberger, T. Maisel, Rundgang durch die Geschichte der Universität Wien, Wien 1999; H. Heppner, Študenti iz slovenskih dežel na univerzi Gradec (1884 - 1914), Zgodovinski časopis 46, 1992, Nr. 3, 4 in ZČ 47, 1993, Nr. 1; Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v predmarčni dobi 1815 - 1848, Ljubljana 1997 (Magisterarbeit); ders., Študenti s slovenskega narodnostnega ozemlja na dunajski univerzi 1365 - 1917, In: Slovenija in Dunaj. Ljubljana, 1995; Matrike kot vir za preučevanje slovenskega izobraženstva med leti 1585 in 1715 (Gradec - Dunaj - Siena), In: Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999; Oris ljubljanskih študentov na dunajski univerzi 1896 - 1910, In: Homo sum … Ivan Hribar in njegova Ljubljana, Ljubljana 1997; Kočevski študenti na dunajski univerzi 1365 - 1917, Kronika 1995, Nr. 3; Radovljiški študenti na dunajski univerzi 1365 - 1917, In: Radovljiški zbornik, Radovljica 1995.
    • dcterms:publisher
      • Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Marija Javor Briški (prev. nem.)
    • dcterms:date
      • 2000
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:language
      • slv
      • deu