Po umiritvi razmer, ki ga je na današnjem slovenskem ozemlju povzročilo preseljevanje narodov, se je obnovilo tudi prizadevanje za ponovno oživitev krščanstva in vzpostavitev cerkvene uprave. S formalnim dogovorom med Salzburgom in Oglejem leta 796 ter vključitvijo obeh cerkvenih ustanov v velikopotezni načrt Karla Velikega, s katerim je želel vojaško in politično konsolidirati frankovsko državo proti Avarom in Madžarom, se začenja tudi formalno urejanje cerkvene organizacije v slovenskem prostoru, ki je bilo v Veliki meri povezano s kolonizacijo takrat razmeroma redko poseljenega ozemlja. Kolonizacijo so v našem prostoru izvajali predvsem veliki zemljiški posestniki. Med večjimi svetnimi zemljiškimi posestniki so bili zlasti Brežiško - Selški, Andechs - Meranski, Višnjegorci, Eppensteinci, Babenberžani, Spanheimi in Celjani, od cerkvenih pa oglejski Patriarhi, salzburški nadškofje ter freisinški. briksenski in krški škofje. Z mnogimi privilegiji, kraljevo zaščito in imuniteto, so si omenjeni cerkveni dostojanstveniki pridobili obsežno posest tudi na ozemlju današnje Republike Slovenije. Posestne razmere so v veliki meri pogojevale ustanavljanje in širitev cerkvene uprave. Vzporedno s kolonizacijo našega ozemlja in širitvijo posesti cerkvenih ustanov na tem ozemlju, se je širila in zgostila tudi mreža dušnopastirskih postojank. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bila Cerkev v srednjem veku sestavni del takratne družbe, v kateri sta bili cerkvena in državna oblast med seboj domala neločljivo prepleteni in sta se kljub občasnim krizam, med seboj dopolnjevali. Poleg škofij so bili večji zemljiški posestniki na našem ozemlju v srednjem veku tudi samostani predvsem meniških redov: benediktinci (Gornji Grad), cistercijani Stična, Vetrinj, Kostanjevica) in kartuzijani (Žiče, Jurklošter, Bistra, Pleterje).