Reševanje gospodarske krize je Nemčiji po drugi svetovni vojni prineslo številne gostujoče delavce, ki bi se morali vrniti domov, ko jih Nemčija ni več potrebovala, a se niso. Namesto tega so se jim v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja začele pridruževati družine. Tem so se po koncu hladne vojne pridružili še begunci, izgnanci in azilanti. Čeprav se je Nemčija do leta 2005 borila proti priseljevanju, je ravno njena zakonodaja omogočala nasprotno. Posebno pozornost je ves čas namenjala tujcem, ki v ZRN niso prihajali iz držav EU. Za največjo skupino s tretjih držav v ZRN, Turke, je namenila celo posebna pravna določila. Najpomembnejši za vse tujce pa je bil njihov bivanjski status, na katerem so temeljile ostale pravice v ZRN. V prispevku sledimo orisu problematike od prvega Zakona o tujcih (1965) do Zakona o priseljevanju (2004).