Avtorja v prispevku analizirata koncept avtohtonosti, ki je v Sloveniji ustavna kategorija, in ugotavljata njegov (post)kolonialni izvor in nekritično privedbo v slovensko pravo in družboslovje, ki je bila v bistvu odvečna in slabo informirana. To je pokazalo tudi mnenje Ustavnega sodišča iz leta 1998, ki je ustavno kategorijo avtohtonosti, nanašajočo se na pripadnike italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji in Slovence v sosednjih državah, označilo za pomensko in v svojih pravnih konsekvencah nejasno. Nato avtorja opišeta okoliščine, v katerih je bil leta 2007 sprejet Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji. Nato razvijeta izviren predlog manjšinske zaščite, ki ne temelji več na primordialističnem modelu »krvne vsote«, temveč na zaščiti prostorov, v katerih se in so se v preteklosti odvijali specifični kulturni, jezikovni, socialni in etnični procesi razlikovanj in sobivanja. Vztrajanje pri primordialističnem in rasističnem razumevanju in rabi konceptov avtohnosti namreč vidita kot grožnjo vsem manjšinam v Sloveniji, in grožnjo z radikalno etnicizacijo nacionalnega prostora.