Avtorica v prispevku analizira položaj in zaščito delavcev, ki so se po drugi svetovni vojni kot Jugoslovani (Slovenci) vključili v mednarodni trg dela, točneje tistih, ki so odšli na delo v Zvezno republiko Nemčijo. V prvem delu prispevka se osredotoča na normativno raven, ki so jo vzpostavljali mednarodni sporazumi, v drugem delu pa na implementacijo dogovorjenega v prakso pri čemer opozarja na delitev Nemčije na zvezne dežele in razlike med njimi. Pri tem skuša odgovoriti tudi na vprašanja ali so bili delavci, ki so prihajali na delo v ZRN, tretirani kot ljudje z vsemi razsežnostmi vsakdanjega življenja ali pa jih je migracijska politika ZRN zreducirala zgolj na delavce – tako na normativni ravni kot v vsakdanjem življenju.