Tisto, kar seje zgodilo v Sloveniji spomladi 1941. leta, seje v nekem pogledu pripravljalo že med dvema svetovnima vojnama. Nekateri nemški krogi se niso odpovedali ozemlju, ki je po sanžermenski pogodbi (10. 9. 1919) prišlo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ali krajše: v Jugoslavijo. Zlasti nemški publicisti v Nemčiji in Avstriji so zahtevali spremembo severne meje Jugoslavije v korist Republike Avstrije oz. po marcu 1938 v korist Nemškega rajha. Nekatere zahteve so se ustavljale na t. i. vitanjski črti (Weitensteiner Zug), tj. razvodnici med Dravo in Savo, in v t. i. jeseniškem trikotniku na Gorenjskem, ki je zajemal tudi bohinjski kot, ter seveda v Mežiški dolini. Druge zahteve so šle dalje do reke Save in nekatere celo do Jadranskega morja. Dr. Friedrich Lange z značilnim imenom Adriaticus je celo porogljivo pisal, da velikemu nemškemu narodu pot do Jadranskega morja zapira narodič, ki šteje manj glav kot Berlin prebivalcev/ Kjer nemški publicisti niso mogli nastopati z dokazi o večjem številu Nemcev na nekem ozemlju, so tisto ozemlje razglasili za nemška kulturna tla. Da bi zakrili neugoden vtis o majhni navzočnosti Nemcev na interesnem območju, so uporabljali t. i. vindišarsko teorijo, po kateri naj bi poleg Nemcev in narodno zavednih Slovencev živela nekakšna vmesna plast, imenovana Vindišarji ali Vendi. Ti naj bi sicer govorili slovenskemu jeziku sorodno narečje, bili pa naj bi notranje nagnjeni k nemštvu in z njim tudi gospodarsko povezani. To teorijo, ki jo je 1914. leta začel širiti v Celovcu neimenovani pisec brošure Die Wahrheit über Kärnten, so uporabljali za Koroško in Štajersko. Slovenski znanstveniki, med njimi zlasti dr. Fran Zwitter in dr. Bogo Grafenauer, pa tudi publicisti so utemeljeno zavračali trditve in zahteve nemških publicistov