Pomladi, 17. aprila 1932, je bilo v listu Slovenec objavljeno pompozno oznanilo. Skupina podpisnikov, visokih predstavnikov nekdanje Slovenske ljudske stranke (SLS), je Slovence obveščala, da bo 12. maja tistega leta "/.../ naš voditelj dr. Anton Korošec obhajal svojo šestdesetletnico." Častitljivi jubilej karizmatičnega vodje najmočnejše slovenske politične stranke, kateremu so pripisovali "neminljive" zasluge na prosvetnem, zadružno-gospodarskem in političnem polju, je po njihovem mnenju zahteval "oddol- žitev" "voditelju". Zato so se odločili povabiti "/.../ svoje prijatelje po vsej Sloveniji, da takoj ustanove odbore za proslavo Koroščeve šestdesetletnice, ki naj se vrši povsodi v mesecu maju.« Nadvse nedolžno vabilo k počastitvi rojstnega dne spoštovanega slovenskega politika, "izvršitelja jugoslovanskega testamenta", je tako imelo na videz jasno ozadje in preprost namen - ljudsko proslavo. A le na videz. Ozadje predvidenega slavja je namreč bilo veliko globlje in bolj zagonetno.