V času do prve svetovne vojne je nastalo v Domžalah, Mengšu, Moravčah, Dobu, Lukovici, Ihanu in Radomljah okoli trideset društev, ki so dosegla precejšen razvoj, čeprav so nekatera imela le malo članov. Vsa so bila odvisna od požrtvovalnosti in organizacijske zavzetosti posameznikov. Bila so žarišča kulturnega razvoja v najširšem pomenu besede, ne glede na to, če jim je bila kulturna dejavnost osnovni ali le postranski namen. S prireditvami vseh vrst so dvigala precejšen del ljudi iz pasivnosti in zaostalosti. Pomen teh društev pa ni bil samo v njihovi kulturni dejavnosti. Krepila in urjevala so tudi narodno zavest in tako predstavljala važno oporišče narodnostnemu boju. To je bilo še toliko bolj pomembno v Domžalah, kjer je bila večina tamkajšnje slamnikarske industrije v rokah tirolskih podjetnikov, ki so v tovarnah na boljših mestih zaposlovali izključno Nemce. Ti so v Domžalah ustanavljali tudi svoja politična, šolska in kulturna društva. Ker so bili v domžalskih in mengeških kulturnih društvih včlanjeni tudi slamnikarski in drugi delavci, so ta društva utrjevala tudi njihovo razredno zavest. Idejna in politična diferenciacija, ki se je začela v devetdesetih letih 19. stoletja, se je kazala tudi v delovanju društev, tako da so le-ta postajala tudi opora političnim strankam v boju za privržence in so jih zato tudi na razne načine podpirale.