Ozemlje današnje Hrvaške sodi med tista evropska območja, ki so zaradi množičnih selitev prebivalstva doživljala skozi vsa zgodovinska obdobja velike spremembe v etnični, jezikovni in verski sestavi prebivalstva. Do ene največjih sprememb je na območju današnje Hrvaške prišlo v času turških osvajanj Evrope (15.-18. stoletje). Takrat so se na obsežnih opuščenih območjih hrvaških dežel ob meji s turškim cesarstvom, od koder se je pred tem zaradi avstroogrsko-turških spopadov odselilo skoraj vse prebivalstvo, naselili številni kolonisti živinorejci, etnično pretežno srbskega porekla. Priselili so se iz turških zasedenih območij na Balkanu, potem ko so jim Turki odvzeli status svobodnih ljudi in privilegije ter jih skušali izenačili z rajo. Množično so se naselili zlasti v Liki, Baniji, Kordunu, severni Dalmaciji in Slavoniji, to je na območjih, kjer so Habsburžani organizirali za obrambo pred Turki poseben obrambni sistem - Vojno krajino. Ker so habsburške oblasti priseljencem v zameno za obrambo dežele priznale podobne privilegije, kakršne so imeli v turškem cesarstvu, se je v Vojni krajini naseljevalo vse več novih priseljencev.1 Tako je srbsko prebivalstvo na območju današnje Hrvaške že sredi 19. stoletja sestavljalo več kot 20% vsega prebivalstva. Narodnostna pomešanost hrvaškega in srbskega prebivalstva je v vseh kasnejših obdobjih odigrala pomembno vlogo v političnem, kulturnem pa tudi gospodarskem razvoju Hrvaške.