V enem prvih intervjujev novega šolskega ministra Milana Zvera smo konec februarja 2005 lahko prebrali, da spada med "elemente slovenske zgodovine, ki so neupravičeno prezrti" in ki bi jih "dijaki pri maturi morali poznati" tudi "pomen karantanske prisege za razvoj zahodnih demokracij", o kateri "nam je govoril celo ameriški predsednik Clinton, ko nas je obiskal". Minister je s karantansko prisego očitno imel v mislih ustoličevanje karantanskih knezov oz. koroških vojvod, ki je z Jean Bodinom (1530-1596) in njegovim delom O republiki (Les six livres de la Republique, 1576) prišlo v t.i. pogodbeno (kontraktualno) teorijo o nastanku države in je služilo kot primer pogodbenega prenosa suverenosti z ljudstva na monarha. Pasus o ustoličevanju je v tem Bodenovem klasičnem delu ponovno postal aktualen konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je slovenski Američan Joseph (Josip) Felicijan, ki je v Ljubljani doštudiral zgodovino in 1945 emigriral v tujino, odkril, da si je ameriški predsednik Thomas Jefferson (1743-1826) v svojem izvodu Bodenove knjige (v izdaji iz 1580) med drugim označil tudi stran (str. 129), kjer je govora o ustoličevanju koroških vojvod. Na tej podlagi je Felicijan izpeljeval misel, da je med vire za znamenito ameriško Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of Independence) iz 1776, v katere prvem delu je Jefferson izpostavil enakost med ljudmi in neodtujljivost njihovih temeljnih pravic, šteti tudi koroško ustoličevanje. Med duhovne temelje ameriške - in s tem posledično tudi svetovne - demokracije naj bi tako sodilo tudi ustoličevanje in to naj bi bil slovenski prispevek razvoju zahodnih demokracij, o katerem je minister govoril v svojem intervjuju. Ministru, katerega intervju je bil uporabljen zgolj kot eden zadnjih primerov za ilustracijo problema o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju, na tej točki ni kaj očitati, saj je le povzel predstavo, ki prevladuje v delu javnosti in je tudi del zgodovinske samopodobe Slovencev.