Problemski okvir izraza represija zajema različne pojme, sodobna inačica panaj bi predstavljala za človeka stresno situacijo, ki ga potiska na družbeni rob:zaradi napadov nanj, na njegovo premoženje, svobodo, delo in ustvarjalne možnosti,nacionalno pripadnost in družbeni položaj. Širok spekter, ki ga ta definicijaomogoča, se navadno kljub vsemu oži na vse oblike državne represije, nanjepa je po splošnem prepričanju slovenska družba postala resnično občutljiva vosemdesetih letih, v času demokratizacije in začetkov osamosvajanja od »širšerepresivne domovine«. Državni aparat je že v svojem bistvu zasnovan represivnoin zaradi tega je potrebno segment represivnih organov, ki so delovali naobmočju Slovenije v času trajanja druge Jugoslavije, zastaviti v nekoliko širšemkonceptu. Kljub temu da je že sama državna uprava v svojem smislu represivna,pa imajo nekateri njeni sestavni deli bistveno bolj poudarjen represivni značaj,zato se prispevek osredotoča nanje. Iz celote se tako nakazujejo trije segmenti,ki so deležni podrobnejše analize. Ti so pravosodje, varnostni organi in vojaškestrukture. Glede na ustroj in ustavne spremembe druge Jugoslavije je nujno povezovatidelovanje teh organov v sklopu njihove vpetosti v zvezne strukture.Samostojnost delovanja vseh struktur na republiški ravni je sicer s procesomdecentralizacije skozi večino obstoja druge jugoslovanske države naraščala,vendar pa je zvezna zakonodaja s teh področij bistveno vplivala na nastanekrepubliške, kar je onemogočalo razvoj opaznejših posebnosti v njihovem delovanjuin nastajanju, edino večjo izjemo lahko opazimo pri razvoju republiškihobrambnih struktur po letu 1968, saj je najbolj samostojna Teritorialna obramba zaživela prav v Sloveniji.