Posledica aprilske katastrofe leta 1941 je bila razkosanje in okupacija Jugoslavije.Za osne sile in za zagovornike »novega reda« je bila Jugoslavija le versajskatvorba, tako da so npr. ob razdelitvi njenega državnega premoženja govorilile še o »bivšem jugoslovanskem prostoru«. Po njihovem mnenju naj bi šlonamreč za debelacijo Jugoslavije. Takega gledanja na jugoslovansko vprašanjepa niso sprejele zavezniške sile in so podobno kot tudi druge vlade v begunstvu(npr. poljska, češkoslovaška itd.) jugoslovansko kraljevo v Londonu še naprejpriznavale kot legitimnega in legalnega jugoslovanskega zastopnika. Tako jemed zavezniki protiosne koalicije formalno-pravno (de iure) vseskozi obstajalakontinuiteta jugoslovanske države.Posebno težak je postal z aprilsko vojno položaj slovenskega naroda, ki ni bille okupiran, temveč tudi razkosan med okupatorje, ki so prihajali iz sosednjihdržav. Kakšna prihodnost je bila namenjena slovenskemu narodu v načrtih, kiso jih zasnovale osne sile, je bilo razvidno ne le iz raznarodovalnih ukrepovokupatorjev, temveč tudi npr. iz pogodbe o nasledstvu, kjer Slovenija oziromaSlovenci, za razliko od Hrvaške in Srbije, sploh niso bili omenjeni, kar je šedodatno potrjevalo mnenje, da za Slovence kot etnično enoto dolgoročno niprostora v »novem« evropskem redu. Z ustanovitvijo NDH so bili prekinjenifizični stiki z drugimi jugoslovanskimi narodi in Slovenci so ostali sami in tudibili prepuščeni sami sebi.V takem težavnem položaju je okupacija predstavljala za prebivalce Slovenijepovsem nov položaj. Sčasoma so se vsi zavedli, da je z aprilskim zlomomkonec predvojnega političnega in nasploh vrednostnega sistema. To pa sevedaše ni samodejno in pri vseh pomenilo tudi sprejemanje spremembe predvojnegarazmerja politične moči. Tako se je po drugi strani odpirala tudi možnost za novrazmislek o nadaljnjem narodovem življenju in je bilo potrebno na novo defi niratinacionalne cilje. V slovenski javnosti je nastal vtis, da je cela vrsta vprašanjše zelo odprtih in dajejo možnost za izpolnitev »vseh« nacionalnih zahtev. Vtem pogledu je bilo najbolj izpostavljeno prav vprašanje meja, sprva tudi državniokvir, kasneje pa predvsem notranja ureditev skupne države. V tem pogleduje prevladoval nezmerni optimizem, ki ni upošteval širšega mednarodnegaokvira in konstelacije sil, ki je pomembno, v nekaterih vidikih pa tudi odločilnovplival na položaj in bil marsikje v nasprotju s pričakovanji.Kljub temu, da se je v Sloveniji razvnel tudi notranji spopad med nasprotnimataboroma, se je tekom okupacije na obeh straneh razvil podoben narodnopolitični program. Ta je še vedno bil Zedinjena Slovenija (to je združitev celotnegaetničnega ozemlja v enoto), nepresežen narodnopolitični ideal iz leta pomladinarodov 1848, v federativno oblikovani obnovljeni in razširjeni jugoslovanskidržavi. Sicer pa je bila geneza programov in njuno razumevanje (zlasti gledestopnje federativnosti) pri sprtih taborih različno. Poleg javno deklariranega narodnopolitičnegaprograma, skupnega vsem ključnim političnim dejavnikom,pa se je pojavilo tudi nekaj izjem. Za vse je bilo značilno odklanjanje vsakršnesrednjeevropske kombinacije, kjer bi morali Slovenci živeti skupaj z Nemci,Madžari in/ali Italijani, pa tudi odločno zavračanje obnovitve habsburške monarhije.