/
Dogodki
/
Konference
To delo avtorja Marta Rendla je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
O vprašanju življenjske ravni v pravem pomenu besede ni moč govoriti doleta 1952, ko je bil v veljavi sistem zagotovljene preskrbe. Kako izboljšati življenjskepogoje prebivalstva v Jugoslaviji, s tem tudi v Sloveniji, je na sredinipetdesetih let sprva poudarjeno postala ena od prioritetnih nalog socialističnedružbene ureditve Družbeni plan gospodarskega razvoja LR Slovenije, začrtanv okoliščinah preobrazbe slovenske družbe iz ruralne v industrijsko družbo leta1958, je povzročil, da se je ekonomska politika preusmerila v bolj uravnoteženavlaganja in poskrbela za razvijanje dejavnosti, ki vplivajo na življenjsko raven.Industrija se je v prid proizvodnje blaga široke potrošnje začela gibati po letu1956.Podatki o porabi slovenskih gospodinjstev za čas 195 –1990 kažejo, da sorazpoložljiva sredstva (proračuni) gospodinjstev, namenjena za osebno potrošnjo,postopoma in stalno naraščala. Delež sredstev za posamezne kategorije dobrinv potrošni košarici se je razvijal v smeri postopnega dviga življenjske ravni.Razmerja med dejavniki oblikovanja življenjske ravni (minimalni življenjskistroški, gibanje plač in kupna moč) med 1955-1990 kažejo, da sta kupna moč inživljenjska raven vse do leta 1980 naraščali in se izboljševali. Po letu 1980 pa sorealne plače in kupna moč začeli nazadovati. Gospodinjstva so v vsem obdobjunajvečji delež družinskega proračuna namenjala za nakupe osnovnih življenjskihpotrebščin; delež teh je sčasoma upadal, a je še vedno ostajal najpomembnejši.Najnižji je bil v sedemdesetih letih: v povprečju je znašal 72,8 %. Ljudjeso v sedemdesetih letih za osnovne življenjske potrebščine porabili v povprečjuza okoli 10 % manj sredstev kot leta 1960 ali konec osemdesetih let. Takrat jeprišlo do bistvenih sprememb v obsegu in strukturi razpoložljivih in porabljenihsredstev za osebno porabo. V strukturi življenjskih stroškov se je zmanjšal deležizdatkov za hrano, obleko in obutev ter povečal delež za trajnejše potrošniškedobrine, za gradnjo ter vzdrževanje stanovanj in delež prihrankov. Ljudje soveč trošili tudi za pijačo, tobak, kulturo in izobrazbo ter higieno. Hkrati se jeizboljšala tudi kvaliteta porabe živil. Zmanjšala se je poraba žit (moke, kruha,testenin) in maščob; zvečala pa se je poraba mesa in mesnih izdelkov ter rib,olja, mleka, sira, jajc, sadja in vrtnin. Prišlo je do velikega zanimanja in porabeindustrijskih izdelkov višjega standarda, kot so televizorji, gospodinjski aparati(električni štedilniki, hladilniki, pralni stroji) in osebni avtomobili.V kriznih osemdesetih, ko je pojmovanje boljšega življenjskega standardakot razvojnega cilja pri prebivalstvu preseglo zgolj gmotno plat in je vključevalo tudi druge sestavine življenja, je na trgu blaga široke porabe Slovenija imelakolikor toliko ugodno konjunkturo. Sredstva za osebno porabo prebivalstva sose krčila, a so tisti s privarčevanimi sredstvi padec kompenzirali iz prihrankov;na splošno so ljudje manj varčevali, zaradi neugodne kreditno monetarne politikein restriktivne politike potrošniških posojil se niso zadolževali, povečevalipa so se tudi različni socialni prejemki. Ljudje so menili, da so se v primerjavi ssedemdesetimi v osemdesetih letih njihovi življenjski pogoji poslabšali. Slabšeso bile možnosti za pridobitev stanovanja, zaposlitve in težje je bilo preživljatidružino. Bolj so morali biti varčni in gospodarni ter se omejevati pri nakupuopreme, obleke itd. Možnosti izobraževanja in kulturnega življenja so se izboljšaleoziroma so bile približno enake. Ta občutja ljudi potrjuje tudi statistika.