/
Dogodki
/
Konference
To delo avtorja Kaja Širok je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
Nova Gorica je zrasla po koncu druge svetovne vojne, ko je območje postalomejna regija med Italijo in Jugoslavijo. Svoj edinstveni značaj je pridobilazaradi načina nastanka – zaradi urbanizacijskih strategij, industrijskega razvojater priseljevanja ljudi z vseh strani Jugoslavije. Ker je bilo mesto mlado, soprvi prebivalci oblikovali multikulturno skupnost, v kateri ni bilo tiste napetostimed priseljenci in prvotnimi prebivalci, ki smo je sicer vajeni. A po razglasitvislovenske neodvisnosti leta 1991 so tisti prebivalci Nove Gorice, ki etnično nisobili slovenskega izvora, postali »tujci« v lastnem mestu.Ta pojav v Novi Gorici poraja vprašanja integracije, asimilacije ali etničnegaizločanja, posebno zato, ker so priseljenci izbrali različne načine izražanja svojenarodne identitete. Prispevek kaže, da je ohranjanje identitete potekalo na različnenačine; strategije ohranjanja identitete so bile osnovane na tradicijah, kijih je v določenih primerih bilo potrebno ponovno vzpostaviti, kajti ob prihoduv Slovenijo so bili nekateri priseljenci premladi, da bi sploh opazili spremembev svojem okolju, še posebej zato, ker so se ves čas premikali zgolj znotraj mejaene same države, takratne Jugoslavije.
Glavne razloge za priseljevanje v Slovenijo v dobi SFRJ lahko delimo naekonomske, osebne in družinske, politične in »drugo«. Ekonomski priseljenciso tvorili večino; tisti, ki so v Sloveniji videli možnost izboljšave svojega ekonomskegapoložaja ali družbenega položaja svojih družin. Družine, ki so sledileekonomskim priseljencem, tvorijo drugo veliko priseljensko skupino. Osebnirazlogi za priseljevanje so bili mnogoteri, odvisni od vsakega posameznika ternjegovega specifi čnega položaja. Skupina, ki jo lahko kategoriziramo kot »drugo«, je vsebovala državne uradnike (vojska, administracija, carina), ki si nisosami izbirali lokacije priseljevanja – v Slovenijo so bili dodeljeni glede na navodiladržavne administracije. Te premestitve vojaškega osebja na mejna območjaslovenske države v prvem obdobju po drugi svetovni vojni so bile edini resničnovelik priseljenski val v Slovenijo. Nalogo obrambe državne meje so izpolnjevalipredvsem mladi vojaki iz Srbije ter Hrvaške.Priseljevanje v Slovenijo je naraščalo nenehno, a počasi do sedemdesetihlet, ko pa se je zaradi slovenske ekonomske rasti število priseljencev tako rekočpodvojilo. Večina priseljencev je prihajala iz Bosanske Krajine, Bosanske Posavine,vzhodne Srbije ter iz juga Srbije ter drugih območji. Ta migracijski val jenajverjetneje bil večji in širši, kot pričajo uradni dokumenti popisa prebivalstvapred letom 1991, kajti premiki so se dogajali znotraj enovite države in priseljenciniso bili primorani prijaviti svojega prihoda v druge dele države. V vsakemprimeru so procesi priseljevanja korenito spreminjali in oblikovali multikulturnosestavo prebivalstva.
Na primeru priseljevanja v Novo Gorico je možen vpogled v kompleksnotematiko migracije v Slovenijo iz drugih jugoslovanskih republik pred 1991ter ustvarjanje urbane identitete pred in po letu 1991. Obenem prikazuje tudirazvoj obmejne regije kot mostu, ki je združeval vzhod in zahod, tihotapstvo inpotrošništvo.