Suverena, demokratična pravna in socialna država Slovenija bo temeljila»na človekovih svoboščinah, delu in podjetništvu, na socialni pravičnosti invarnosti za vse, na ekološki odgovornosti ter najboljših demokratičnih slovenskihin evropskih tradicijah.«(Iz izjave Skupščine Republike Slovenije o dobrih namenih, sprejete 21. novembra1990)Tema o razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije je nujno večplastna,tudi protislovna (noben zgodovinski proces ni absolutno pozitiven in tudi neabsolutno negativen, ocene pa se največkrat dajejo s stališča trenutnih razmer).Poleg tega zgodovina ni laboratorij in ne moremo preveriti, kakšen bi bil proceszgodovinskega dogajanja, če do razpada Jugoslavije in osamosvojitve Slovenijene bi prišlo. Ali če bi prišlo na drugačen način, kot je. Lahko po načelu t. i. if historyle predpostavljamo. V Sloveniji ima zastavljanje takih vprašanj neizbežnotudi ideološko konotacijo. Poglejmo na problem z dveh vidikov:1. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije.2. Tedanjih napovedi, predpostavk in obljub z današnjega vidika.1. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije časovnolahko razdelimo na tedanje (aktualno-politične) in kasnejše (deloma politične,deloma družboslovne, humanistične, zgodovinske in druge.) Tedanje ocene velikegadela jugoslovanske javnosti, politikov, novinarjev in drugih piscev (z delnoizjemo Hrvaške) so bile, da se Slovenija želi odcepiti in da bo to povzročilorazpad Jugoslavije. Ocene, kdaj naj bi se ta proces začel, so bile različne, najpogostejezačetek vidijo v približno sočasnem vzponu nacionalne (nacionalističneopozicije) v Sloveniji in začetku reformističnih procesov v ZKS z nastopomMilana Kučana. Nekatere ocene sicer izhajajo iz stališča, da je bila odcepitevcilj vseh povojnih slovenskih političnih garnitur. Oceno o krivdi Slovenije je(z niansami v interpretaciji) v glavnem prevzel tudi velik del evropske politikein diplomacije, še bolj velja to za ZDA. Ta interpretacija zanemarja notranjeprocese v Jugoslaviji, na katere je lahko Slovenija vplivala le deloma, pa tudizunanjepolitične (konec hladne vojne, propad socializma, razpadanje vzhodnoevropskegabloka in Sovjetske zveze, integracijski procesi v Evropi). Kasnejese je to stališče zaradi nadaljevanja vojne v Jugoslaviji in še posebej zaradiintervencije sil NATA proti Miloševiću (1999), začelo spreminjati in Miloševićje (tudi zaradi smrti Franja Tuđmana in Alije Izetbegovića, preden ju je doseglohaaško sodišče) postal glavni krivec za krvavi razpad Jugoslavije. Je pa stališčeo slovenski krivdi ali vsaj odgovornosti kljub temu še vedno pogosto, ne samov diplomaciji, pač pa tudi v družboslovju in humanistiki. Ne nazadnje je slovenskapolitična elita v kasneje hitro pozabljeni Izjavi o dobrih namenih, sprejeti tikpred plebiscitom, dala naslednjo obljubo: »S tem sprejema Republika Slovenijasvoj delež odgovornosti za demokratizacijo na celotnem področju sedanje Jugoslavijetudi pred mednarodno javnostjo.«V Sloveniji tezo o Sloveniji kot »razbijalki Jugoslavije« že od začetka zanikajotako politika kot humanistične in družboslovne stroke. Ne sicer v celoti:del je skušal obdržati kritično oz. bolj problematizirano distanco, a podvplivom medijev in politike prevladuje mitiziran pogled na osamosvojitev, vkaterem je Slovenija izključno žrtev tedanjih razmer. Pri čemer, paradoksalno,tezi o odcepitvi (in s tem začetku razpada Jugoslavije) implicitno, včasihpa tudi eksplicitno, pritrjuje krog ljudi, ki si pripisuje glavne zasluge za osamosvojitev.Še najbolj nazorno ga ponazarja stavek predsednika Demosa dr.Jožeta Pučnika po plebiscitu: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več!«, ki jebil prva neposredna negacija Izjave o dobrih namenih (Pučnik je v nasprotju zIzjavo o dobrih namenih in v obrambo nacionalno čiste Slovenije - taka naj bipostala iz ekonomskih razlogov - nastopil že pred plebiscitom, 17. decembra1990 v Ljutomeru). Odcepitev naj bi se sicer po tej mitizirani verziji začela s57. številko Nove revije. V najbolj radikalnih interpretacijah naj bi bila osamosvojitevizpeljana tudi v boju s projugoslovanskimi »domačimi izdajalci« načelu z Milanom Kučanom.Ker je koncept nacionalnih in etnično čistih držav, ki so izšle iz nekdanjeJugoslavije v mednarodni politiki, zbujal dvome, naj bi v slovenskem primerušlo za »pasivni« nacionalizem, torej za reakcijo na srbski nacionalizem, sočasnopa tudi za reakcijo na nedemokratične razmere v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji.V resnici je bilo nacionalno vprašanje, kar je nazorno pokazal kasnejši razvoj vsamostojni državi, postavljeno pred demokracijo, koliko je bil ta nacionalizem»pasiven«, pa je kasneje pokazal primer izbrisanih, ne nazadnje pa tudi dejstvo,da priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik v Sloveniji še danes nimajopravic manjšin, pa dolgoletno oviranje gradnje džamije ter še vrsta drugih primerov,temelječih na predsodkih in ksenofobiji.V pravnem smislu je neugoden zven besede odcepitev zamenjala diplomatskadefi nicija tedanjega predsedstva o razdružitvi, kar je (na srečo Slovenije inHrvaške) v svojo interpretacijo razpada Jugoslavije vključila tudi Badinterjevakomisija. Sicer pa velja tudi spomniti, da ima Slovenija kot samostojna državado podobnih pravic drugih narodov, kot jih je ob osamosvojitvi zahtevala sama,zelo dvoličen odnos.Tedanje razprave, napovedi, predpostavke in obljube pa tudi strankarskiprogrami so izhajali iz prepričanja, da Slovenija ne sodi v balkanski civilizacijskikrog, pač pa v (srednje) evropskega, da bo Slovencem v samostojni državibistveno bolje, ker denar ne bo odtekal v Beograd, imela naj bi učinkovito kapitalističnogospodarstvo, v katerega naj se politika ne bi vtikala, bistveno manjnaj bi dajala za vojsko kot je morala za JLA, bila naj bi celo nevtralna ali brezvojske, neprimerno manj naj bi bila zadolžena, standard naj bi bil višji. S samostojnodržavo naj bi se znebili histerizacije političnega prostora in permanentnihizrednih razmer, večstrankarstvo naj bi avtomatično prineslo tudi demokracijo,skratka Slovenija naj bi bila na vseh področjih od šolstva, kulture, medijev invseh drugih družbenih segmentov bistveno na boljšem, postala naj bi nekakšna»balkanska Švica.« V resnici je odhod iz »balkanskega civilizacijskega kroga«(ki se v zadnjih letih skozi kulturo in umetnost postopoma obnavlja, za večinoSlovencev pa je nekdanji srbohrvaški jezik še vedno prvi tuji jezik) pomenilintelektualno in kulturno osiromašenje, saj ni bil avtomatično zamenjan z evropskim,standard se je zvišal za ozek del elit, ne pa za večino prebivalstva, hkrati jeprišlo do razpada družbene kohezivnosti. Zadolženost Slovenije je danes višja,kot je bila za časa cele Jugoslavije skupaj, za vojsko daje več in obremenjenaje s prodajo orožja in korupcijskimi aferami, militarizacija ni manjša, ampakkvečjemu večja, slovenska vojska je na nekaterih kriznih žariščih v službi ZDAin v resnici okupacijska vojska. Stanje demokracije je višje zgolj formalno, histerizacijadružbe pa je večja kot v jugoslovanskih časih, ali vsaj ne bistvenomanjša. (Podobno kot v jugoslovanskih časih se je po osamosvojitvi znašla celona robu državnega udara). In kar je najhuje: Slovenija je zabetonirana v osamosvojitvenarazmerja in izgublja poosamosvojitveno generacijo, ki bodisi beži izdržave, bodisi vegetira brez prihodnosti. S kritiko dvajsetletnega razvoja se, ironično,vsaj kar zadeva ekonomsko stanje in demokracijo večinoma strinjajo tudiresnični ali domnevni osamosvojitelji in najbolj goreči zagovorniki nacionalnedržave kot »konca« zgodovine. Le da vzrokov ne vidijo v lastnem pohlepu,privatizaciji osamosvojitve, korupciji in klientelizmu, ki so ju ustvarili, pač pa vjugonostalgiji, prevladi starih sil, zarotah, ki naj bi preprečile, da bi t. i. pomladnaopcija začete procese pripeljala do konca.