V drugi jugoslovanski državi je bil v načelu in tudi po ustavi blagovni prometmed republikami svoboden in se ni mogel omejiti z republiškimi zakoni. Vpraksi pa je bilo trgovanje med republikami dokaj omejeno. Ne samo zaradi njihovihavtarkičnih teženj, temveč tudi zaradi težav pri opredelitvi in uzakonitvipojma enotnega jugoslovanskega trga, ki je bil, razen v ekonomsko političnempomenu, povsem nedoločljiva kategorija.V centralno planski gospodarski organiziranosti je bila Slovenija primoranatrgovati z jugoslovanskimi republikami, ki so predstavljale veliko tržišče. Njenapodjetja so na »južnih trgih« lahko dolgo časa plasirala svoje proizvode instoritve, po katerih na zunanjih, konvertibilnih trgih ni bilo povpraševanja aliso zanje ponujali precej nižje cene. S finančno ugodnimi transakcijami, to je znakupom poceni surovin in prodajo precej dražjih pol in končnih izdelkov terstoritev, so slovenska podjetja ustvarjala denarne presežke. Del teh sredstev jeSlovenija vložila v nadaljnji razvoj in v izboljšanje življenjske ravni, precejšendel pa se je v obliki raznih davščin in prispevkov vrnil v zvezne sklade in skladedrugih, zlasti manj razvitih republik. Ker je znala izrabiti prednosti gospodarskerazvitosti in usposobljenosti trgovinskega osebja, je bila v obravnavanih letihstruktura njene blagovne menjave z drugimi republikami ves čas ugodna. Medrepubliškiblagovni tokovi so zato delovali kot spodbujevalec njega hitrejšegagospodarskega razvoja in rasti neto družbenega proizvoda.Z izjemo krompirja je bila Slovenija deficitarna v osnovnih kmetijskih pridelkihin proizvodih. Potrebe po žitu, živini oziroma mesu, maščobah, sadju inzelenjavi, pa tudi po posameznih semenih je v največji meri pokrivala z uvozomiz drugih delov države. Količine v posameznih letih so bile odvisne od letine.Slovenski proizvajalci so v drugih republikah prodajali proizvodne presežke.Med posameznimi prodajnimi artikli so tako po količini kot po vrednosti menjaveizstopali industrijski izdelki in blago široke porabe.Zbrani podatki o medrepubliški menjavi pokažejo, da je bilo že v sedemdesetihletih skoraj 70 odstotkov vse blagovne menjave opravljene znotraj posameznerepublike. V naslednjem desetletju se je delež nabav izven republiškihmeja še zmanjšal. Za Slovenijo je veljalo, da je okoli 90 odstotkov njene medrepubliškemenjave potekalo s Hrvaško, ožjo Srbijo ter Bosno in Hercegovino. Vdrugi polovici osemdesetih let so vedno bolj omejeno medrepubliško menjavoblaga in storitev spremljali predvsem fiskalni in parafiskalni pretoki denarja. Tipa so bili za Slovenijo neugodni, saj je vsako leto zabeležila visok presežek odlivovnad prilivi iz družbenega proizvoda. S Srbijo so se začeli gospodarski stikitrgati leta 1989, s preostalimi republikami pa po desetdnevni vojni junija 1991.