Jugoslovanska država, sedaj čedalje pogosteje označena kot druga Jugoslavija(z namenom izogniti se političnim in ideološkim oznakam), v kateri smoživeli Slovenci skupaj z drugimi južnoslovanskimi narodi in narodnostmi tudineslovanskega porekla, je bila, kot smo ji radi rekli, naša skupna »širša domovina«. Druga Jugoslavija (Federativna Ljudska Republika Jugoslavija/SocialističnaFederativna Republika Jugoslavija) je bila za razliko od prve (centralističnakraljevina) republika, organizirana kot federacija, s socialističnim političnimsistemom. Ustavno je bila »skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovipravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve izrazili svojo voljo,živeti skupno v federativni državi«. Bila je »last« narodov, ki so jo ustvarili,kar so po njenem razpadu ugotovili tudi izbrani mednarodni pravniki, ter da jeJugoslavija razpadla na osnovi lastne ustave. Pogled na Jugoslavijo se je skozičas spreminjal. Najprej je bilo prisotno nekritično navdušenje vseh, na koncupa kritikantsko nad vsem in to tudi domala vseh. Vsakega s svojega stališča.Na drugo Jugoslavijo so bili pogledi različni od osebe do osebe, glede na generacijoin predvsem na narodno oziroma republiško pripadnost. Vsak narod je vnjej našel kaj pozitivnega zase in vsak je imel kakšno zamero. Dejstva o državiso bila enotna, poudarki o njej dokaj različni, sodbe in vrednotenje pa so bilitudi popolnoma nasprotni. Vsak narod je gledal in ocenjeval svoje bivanje v tejdržavi iz svojega nacionalnega stališča. Druga Jugoslavija je bila država, ki ninikogar, njenih državljanov niti tujine, težko pustila brez opredelitve.Nastala je v času druge svetovne vojne kot nadaljevanje jugoslovanske države,a na drugačnih osnovah, kot federacija zgrajena na načelu pravice narodovdo samoodločbe. Bila je rezultat revolucije, spremembe politične oblasti oziromaosvojitve oblasti političnega gibanja, ki je organiziralo odpor proti okupatorjem.Nastala je na osnovi nacionalnega soglasja, na osnovi nacionalneganesoglasja pa je doživela svoj konec. Tako kot so se narodi združili v državona osnovi načela pravice do samoodločbe, so se na osnovi istega načela tudirazdružili. Razdruževanje je v nekaterih predelih nekdanje jugoslovanske državespremljala vojna, ki je bila zelo kruta in tudi z genocidnimi značilnostmi.Ljubezni, v političnem žargonu imenovani »bratstvo in enotnost«, je sledilo sovraštvo.Med narodi in ljudmi.Druga jugoslovanska država je bila organizirana federativno, po načelu enakopravnostinarodov in njihovih politično upravnih enot, t. i. republik. Te soimele omejeno stopnjo državnosti, ki se je v celotnem obdobju glede na spremembeustave večala.Razlike med republikami so bile zlasti na področju gospodarske razvitosti.Jugoslavija je bila gospodarsko heterogena država; njeni sestavni deli so zatoimeli različne poglede na skupno gospodarsko politiko in razvojne prioritete. Napodročju gospodarstva so se najprej pokazale razlike v pogledih centralnih oblastiin republik. Vlogo republik je v njihovem razvoju omejeval centralizem, zlastiv gospodarstvu (plansko gospodarstvo, centralizirana investicijska politika).To je povzročilo nasprotovanja do državnega centra predvsem v gospodarskorazvitejših republikah, ki so zaradi načela egalitizma začele gospodarsko stagniratiin tudi zaostajati (predvsem Slovenija). Slovenija kot gospodarsko najrazvitejšidel skupne države je zato jasno nasprotovala centralizmu že od konca petdesetihlet. To je bilo vodilo slovenske politike do konca jugoslovanske države.Slovenija kot gospodarsko najrazvitejša republika je tesno povezovala uresničevanjenacionalnih gospodarskih interesov z nadaljevanjem decentralizacije pristojnostiin odločanja ter krepitvijo blagovno tržnih in odnosov. Iz opozarjanjana potrebo po večji vlogi republik je izšlo politično vprašanje o vlogi in položajurepublik v odnosu do zveze, kar se je kazalo v reformah federacije. Pogojeza večjo vlogo republik pri odločanju in usmerjanju svoje gospodarske politikeje izboljšala ustava iz leta 1974, ki je Jugoslavijo preoblikovala v gospodarskoskupnost (skupni trg), omogočila konstituiranje t. i. nacionalnih gospodarstev inuresničevanje njihovih avtarkičnih teženj. Slovenija je znala nove razmere, nakatere je v predhodnem desetletju odločilno vplivala, izkoristiti. V zadnjem desetletjuobstoja jugoslovanske države je Slovenija povečala obseg medsebojnemenjave z drugimi republikami in jim je prodala več blaga in storitev, kot jih jeod njih kupila. Na področju kulture in izobraževanja so se centralistične težnjekazale v različnih obdobjih različno, močno pa so se okrepile v začetku osemdesetihlet, kar sta slovenska javnost in politika ostro zavrnili.