V razpravi je na primeru partijske šole novomeškega okrožja analiziran razkorak med realno obstoječim in željenim oziroma zahtevanim tipom člana Komunistične partije Slovenije v času 1941-1945. Le-ta je bil nasledek posebnih razmer, povzročenih z okupacijo, ko je pri sprejemanju novih članov v KPS bila odločilna njihova narodnoosvobodilna in ne toliko revolucionarna zavzetost. Pomanjkanje slednje je skušalo partijsko vodstvo že med vojno preseči z organizirano idejnopolitično vzgojo novih članov in s tem utemeljevati posameznikovo angažiranost ne samo na narodnoosvobodilni temveč tudi na revolucionarni pobudi.