V prispevku izhajamo iz konkretnih rešitev, ki jih slovenske osnovne šole ponujajo otrokom priseljencev iz bivše Jugoslavije zaradi njihove kulturno jezikovne drugačnosti. Pri tem se opiramo na rezultate empirične raziskave, ki kažejo, da trenutno vzpostavljen sistem za otroke priseljencev ni uspešen niti iz vzgojnega niti iz izobraževalnega zornega kota. Ob tem se sprašujemo, čemu lahko pripišemo v raziskavi prepoznani občutek neodgovornosti učiteljev za otroke priseljencev, še posebej zato, ker predpostavljamo, da je učitelj bistven pri konkretizaciji zahtev na formalni ravni.